Our Recent Posts

Tags

Debelakova (IV+/IV, 450m) in Bavarska s Zimmer Jahn (IV+/IV+,500m + 300m)

V soboto smo do poznega popoldneva z bivšimi »sošolci« iz AŠ frikali pri sosedih v Val Romani, kjer mobilni signal uloviš le pomotoma. Šele na poti domov vidim Milanov neodgovorjen klic in sms: »Bi šla jutri kam, če imaš čas?« Upal sem, da se med tem, ko se mu nisem javil, ni že kaj zmenil. Šele po osmi zvečer se uloviva in Milan brez obotavljanja pravi, da greva v Veliko Mojstrovko - smer Debelakove (IV+/IV, 450m).

»Prprav se, Hvačman ga špona!« so pravili. Kljub temu, da se sam s tem slovesom ne strinja, se je vse skupaj izkazalo za precej resnično. Z Vršiča se zapodiva pod NŠG, prečiva do sedelca pod Slemenom in nato levo pod stenami do vstopa v smer. Čas, ki sem ga večer prej zasledil v opisu dostopa (1,5 -2h), sva skoraj prepolovila. Smer velja za klasiko, udobna štirica, dobro opremljena, z udobnimi štanti in relativno dobro skalo. Seveda je v lažjih delih precej podrtije, a to so pač naši hribi, zato pa niso nič manj lepi. Orientacija v smeri ni prav enostavna, nekaj mest je takih, da neizkušenega kar vabijo na kriva pota, sploh če oko hitro najde kak klin. Pod »detajlom« smeri pa je potrebno paziti na manjši stolp, ki se že ob dotiku sesuva. Zgornji del smeri je užitkarski, že tako cel dan težko odmikaš oči iz Jalovca, pod ta zadnjo pa vidiš vse do bajte v Tamarju. Po dobrih 4. urah sva izstopila malo pod vrhom V. Mojstovke, stisk roke in čestitka za preplezano. Celoten greben je z južne strani bil tako zabasan, da nisva videla prav ničesar. Nič za to, osebnega zadovoljstva ob taki izkušnji ti pač nič ne sme pokvariti. Ekspresno sestopiva na Vršič in se zapeljeva na »hladno analizo« k Dragici, kjer zaman čakava na navezo Rožič – Kuhar, ki zaradi daljšega dostopa/sestopa še ni v dolini. Preden greva vsak v svojo smer, si obljubiva, da se slišiva kmalu.

V četrtek pozno popoldne prileti Milanov sms, 10 minut kasneje že printam opis in skice, pičiva v Steno – Bavarska (IV+/IV+, 500m). Še ena klasika, tokrat sicer »produkt« slovite münchenske plezalne šole iz medvojnega obdobja. Danes velja za eno izmed najlepših smeri IV. stopnje v Steni, ob svojem nastanku pa je bila tudi daleč najtežja smer v Triglavski steni. V Vratih uloviva še enega zadnjih parkingov v senci. Ljudi je kar mrgolelo. V spodobnem tempu pičiva pod steno, tokrat pa za razliko od zadnjič, narediva še kakšno pavzo, prostran kamniti zid pač deluje kot magnet in oči se na njemu pasejo kot krave ob Triglavski Bistrici. Pod vstopom v smer pogledujem navzgor, zdi se precej pokonci, in tudi je! Skala je dobra, štanti so udobna stojišča, težave pa se konstantno gibljejo okoli IV., popuščajo le na izpostavljenih prečkah, ki so itak zgodba zase. Plezanje v odprti steni ima na nas »mucke« seveda tudi psihološki efekt, ne strah, pač pa strahospoštovanje, kar je vsaj po mojem mnenju pravilno. Do dolge prečke v levo nad Bavarskim turncem, je vse potekalo gladko, tam pa sva si prišla navzkriž z Miheličem. Zdaj veva, da sva šla predaleč v levo in nadaljevanje ni bila dvojka, pač pa dobra štirka. Kljub temu, da se nama zdi čudno, Milan zarine navzgor, kjer vidiva vsaj tri kline. Zbaše se čez manjši previs in nato išče prehode, desno, gor, dol in zdaj še v levo. Tišino prekine prepevanje dueta kln & kvadu. Spet tišina, pa spet znani zvok, konc štrika. Grem za njim in pridem na precej udoben štant, a definitivno ne na del najine smeri. Milan zarine naprej v ozko grapo, s sosednje Skalaške nama pravi en tip, da sva zeznila in naju na koncu grapce čaka buhtel. Tisoč in ena misel v glavi. Priznam, nobena ni bila prav vzpodbudna. A Milan se kot pravi »stari maček« prerine čez vse težave in že vleče preostalih 10cm štrika k sebi. Ko vidim kaj me čaka, se sam pri sebi samo smejem: »kam je ta zdaj zaril!?« Pod previsom je nekaj starih klinov, nad glavo šalce, za noge bolj skromno, moja višina pa tu ni bila prav koristna, a sem se uspel skoraj elegantno zbasati čez. Na štantu se razveževa, saj sva izstopila le nekaj metrov nižje kot bi izstopila, če bi šla Bavarsko do konca - nad Nemškim turncem. Ker sva izgubila precej časa z iskanjem, je seveda najbolj smotrn najkrajši izstop Zimmer-Jahn (IV-/II-III, 300m). Razvezana nadaljujeva ob in čez Nemško grapo. Spet se naveževa za zadnji kratek cug čez izstopni previs in sva čez, v svetu šodra. Sledi (pre)dolg in siten sestop čez Prag, ki mu ni konca ne kraja. Med umivanjem pred Mojstrano naju dobi dež, zato se

zatečeva k Dragici na pivo, sej drugače ne bi.

Milan, hvala za izkušnje in smeh, upam, da se kmalu spet naveževa na isti štrik.

Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL