Grebensko prečenje Lopa-Velika Črnelska špica

July 28, 2020

Fino je biti na meji, na meji mogočega, na meji svojih zmožnosti. Paše, ampak ne vedno in ne preveč. No, na ta sončni torek smo bili tudi mi na meji, ampak ne na meji zmožnosti, pač pa na državni meji. Dan brez sape in sence je postregel za pregrete glave in noge na državni italijansko – slovenski meji. Lani sva z Leo opravila raziskovalno turo v teh koncih, na kateri sva bolj kot ne samo ovohavala teren in preverjala kaj in kako bi se dalo naslednjič izpeljati kaj bolj konkretnega. Zdaj pa je ponovno prišel na vrsto ta visokogorski greben sredi divjega, pustega in hkrati neverjetno privlačnega Kaninskega pogorja. Do dobra uigrana in z insajderskimi štosi »oplemenitena« hrvaško-slovenska naveza se zaradi zdravstveno-logističnih komplikacij zbere v Sella Nevei. Z »Mtko« Jasno se iz Kranja pripeljeva skupaj, »Lopov« Stjepan pa itak sploh ni spal in je že do jutra prevozil celo Slovenijo.

 

Težke noge počasi ritmično premikamo po mulatjeri z oznako 636, ki nas iz gozda kasneje pripelje na prostrane pode pod severno steno Lope. Z vse redkejšim gozdom pogledi šibajo na nasprotno stran doline, kjer se v soncu bleščijo razkošna južna pobočja Poliških špikov. Mi po poti nadaljujemo v smeri Prevale, po občutku jo zapustimo in zarinemo v pobočje posuto z balvani, ki svoje težke riti namakajo v ostankih sivo-rjavega snega. Prvi del grebena od Prevale do Lope namenoma izpustimo, delno zaradi dolžine ture, delno zaradi težavnosti zadnjega, izjemno izpostavljenega grebenskega dela, ki naj bi dosegel III. stopnjo in ne ponuja možnosti umika. Mi se zato lotimo grape med Lopo in Golovcem oz. Vršiči pod Lopo in se vzpnemo na sedlo med njima (Forca sopra Medon). Od tu se lotimo strmega zahodnega pobočja Lope, ki iz sedla zgleda precej neprijazno (krajši odseki II. stopnje). Od daleč si ogledamo kje so šibke točke oz. kje iskati najlažje prehode po strmih travah in nametanih policah. Na kakršne koli uhojene stezice lahko pozabite, tu tega pač ni. Slalomiramo levo desno, že je pred nami travnat greben posejan z velikimi pravokotnimi bloki, ob katerih se udobno sprehodimo do neverjetno razglednega vrha.

 

Jutro je brez oblačka, zato lahko podrobno vidimo vse naše najvišje vrhove, vrhove zahodnih Julijcev, pa vse do Karnijskih Alp, Dolomitov in Visokih tur na severu, na jugu se po dolini vije bistra hči planin, v daljavi pa zlato svetlika Jadransko morje, res enkratno doživetje. Naredimo prvo pavzo, potem pa po grebenu nadaljujemo sestop po »normalni« poti na Lopo, ki je mestoma precej strma. V nadaljevanju se malenkost umaknemo grebenu in prečimo tik pod njim, saj je del do Konjskih polic mestoma kar resna plezarija. Takoj, ko je to mogoče, spet skočimo na greben in po njem nadaljujemo vse do Grdega Vršiča. Flora na grebenu ti da občutek, da si v kakšnem botaničnem vrtu in ne na grebenu z nadmorsko višino 2300m. Priznam, nisem poznavalec visokogorskega cvetja, lahko pa povem, da najdemo vse od rdečih, vijoličnih, oranžnih, roza, rumenih in modrih cvetov, seveda ne manjka niti planik, katerih smo našteli vsaj 743. Z Grdega Vršiča se strmo spustimo v škrbino in nato prav tako strmo vzpnemo nazaj na greben proti Hudemu Vršiču. Spet naredimo pavzo, zdaj je pred nami zaenkrat najtežji del ture, spust po vzhodnem grebenu na škrbino med Hudim Vršičem in Veliko Črnelsko špico.

 

Lep, udoben, travnat greben počasi zamenjajo skalni bloki, greben postaja vse ožji, prehodi pa se odpirajo šele ko pridemo na rob police (mestoma II., morda II.+). Na škrbini pogledujemo proti zahodnem grebenu Velike Črnelske špice, ki se je pred nami bohotil med spustom. Sedaj je izgledal sicer bolj dostopen, a vseeno smo se odločili, da ga izpustimo, saj je srednji del ob skalnem stolpu zgledal precej strm. Sestopili smo po razbiti grapi in nato čez strme trave pod južna ostenja VČŠ, do stika z označeno potjo. Sonce je neumorno nabijalo in na podih ni bilo niti sapice, pot na vrh pa poteka po južnih pobočjih hriba. Na vrhu nas pričaka osvežujoč veter, ki seveda samo kamuflira dejansko pripeko. Sprehodim se po grebenu in ugotovim, da bi se z malo poguma in vztrajnosti dalo tudi po zahodnem grebenu na vrh, na tistem ključnem mestu, se je z vrha videla ozka travnata polička, po kateri bi se dalo obiti težji skalni prag. Sedaj je vseeno, smo na vrhu, sedaj nas čaka samo še pot navzdol, »samo« še do avta. Gledamo na severno stran kjer vidimo bivak Modonutti-Savoia in številne poti do njega, prepričani, da bi se nekako dalo priti do njega in si tako skrajšati pot nazaj v Neveo.

 

Z vrha se spet spustimo dol po poti, spotoma skočimo še na »Malo Črnelsko špico« oz. Špiček, kjer se z navdušenjem sprehajamo po ruševinah bunkerjev, obzidij in barak. Glede na to, da smo cel dan hodili po grebenu, nadaljujemo tako še naprej in sestopamo vse nižje po vzhodnem travnatem grebenu, do mesta ko ugotovimo, da prečenje do bivaka ne bo možno. S kislimi nasmehi se kar hitro obrnemo in začnemo prečenje pobočij, dokler ne najdemo stika z označeno potjo Rombon-Prevala. O ja, do sedaj smo uživali, zdaj bomo pa še malo trpeli. Pot po podih se konstantno vzpenja iz spušča, noge so že pošteno utrujene, zame je to že četrti aktivni dan zapored. Precej časa hodimo v tišini, usta so presušena, glave pregrete, še bolj blesavi kot sicer. Razmišljam kdaj mi je bilo nazadnje tako vroče in kdaj mi je bilo nazadnje nekaj tako odveč kot ta pot brez sence in brez konca. V daljavi gledam zašiljen vrh Lope, ki deluje oddaljena desetine kilometrov in tisoče višincev. Pihamo in sopihamo, kočno zagledamo smučarsko progo skozi meglice, ki so se tačas začele poganjati iz doline in ugodile našim prošnjam po zaščiti pred soncem.

 

Pri žičnici se malo usedemo, računamo koliko časa bomo še hodili v dolino, še kakšno uro, a bo vsaj samo navzdol! Dober štos, najprej smo morali spet v klanec! Ušlo nam je nekaj sočnih – krščen matiček, tristo kosmatih ipd. Nato pa samo še galop proti dolini, voda, jezero, hlad, senca. Avti so prijetno ogreti na 40+ stopinj, pivo pa na 15, to ugotovimo šele pri Rabeljskem jezeru. Vsi rdeči in prekurjeni počasi korakamo v ledeno vodo, samo Jasna v njej čofota kot bober, jaz se v senci tresem še oblečen, zmorem do kolen, potem obupam. Malo še pokramljamo, potem pa se spokamo, Stjepana čaka še kar nekaj ur vožnje, sploh si ne predstavljam kako bi po 12 urni turi na žgočem soncu lahko še sam vozil tako daleč. Lepo je odkrivati nove kraje, ali se spominjati že obiskanih. Ista pot je vsakič drugačna in prav v temu je »keč«.

Please reload

Our Recent Posts

Grebensko prečenje Lopa-Velika Črnelska špica

July 28, 2020

Visoka Bela špica & Trbiška Krniška špica

July 5, 2020

Čudna kombinacija v KSA (Stanič, Planjava, Brana)

June 22, 2020

1/1
Please reload

Tags

Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL