Our Recent Posts

Tags

Visoka Bela špica & Trbiška Krniška špica

Ker sumim(o), da se kmalu ne bomo mogli več prosto gibati, sem se odločil, da se tokrat odpravim(o) v deželo korone, na strme, poličaste ojstrice zahodnih Julijcev. Redki hribi lahko konkurirajo našim, po lepoti seveda, a če kateri pridejo blizu, so to sosedovi – kakopak, tipično slovensko. Morda sem pristranski tudi zato, ker me je od vedno fascinirala zgodovina in tu je res ne manjka, pa tudi občutek je nekako domač, saj povsod vidimo naše najvišje. Tiste glavne protagoniste v tem delu Julijskih Alp smo tako ali tako že večkrat predelali in obdelali, ostale so le še malo težje dostopne lepotice nad krnico kjer stoji bivak tako rdeč, kot so rdeče zapečeni češki turisti v njem.

Z Jasno (kasneje Rozinca) se dobiva v Šenčurju in se skupaj odpeljeva po zaspanega Anžeta (kasneje Knedl) v Tržič. Do Rabeljskega jezera Rozinca diskretno posluša avstrijske turbo narodnjake, ki cingljajo iz njej ljube radijske postaje. Parkiramo ob cesti (Bele Vode/Rio Bianco), kjer ne manjka avtomobilov kljub temu, da ura še ni niti 6. Da bi bila tura čimbolj všečna in pestra, sem se za pristop na Zgornjo škrbino Belega potoka (Forcella Alta di Riobianco) odločil za brezpotno grapo Trincea (Canale della Trincea). Usmerimo se po cesti proti Sella Nevei in takoj za mostom zavijemo na pot z oznakami za kočo Corsi - 650. Lepa, udobna in široka pot vijuga visoko v bukov gozd. Mi pa ji sledimo do mesta, kjer se v desno odcepi zavarovana pot Saškega Kralja – 629. Pot se najprej malenkost spusti, nato pa preči nekaj izredno podrtih grap in kasneje spet vzpne na travnat pomol nad dolino. Tu nas že nekaj časa spremlja mladi gams, ki nenavadno ni prav nič boječ. Vsak čas bi morali videti odcep v levo in zapustiti označeno pot, brez problema ga tudi najdemo, napačnega 😊. Zelo očitna stezica je bila tudi zelo očitno gamsja. To smo ugotovili šele ko smo rili skozi nepregledne plantaže cretovla in lepo uhojene stezice ni bilo več na spregled. Nekako smo se v stilu gverilskih enot splazili skozi đunglo borovcev in se skobacali na odprto. Knedl je kot Tarzan zlezel na drevo in ocenil situacijo z ne preveč lepimi besedami. Začnemo sestopati čez strm, redek gozd in prav hitro na drevesu opazim rdečo packo, ki spominja na Italijanske markacije. Sledimo stezi, ki je slabše shojena kot tista gamsja po kateri smo lutali prej. Nekaj pik naprej se znajdemo v široki grapi posuti z belimi balvani med katerimi curlja potok. Kjer se le da hodimo po grapi in poplezavamo med balvani.

Z višino se lepa grapa počasi spreminja v sitno, mokro podrtijo, ki je iz neznanega razloga tudi na frišno navrtana. Po policah in čez mokre skalne skoke se vzpenjamo vse višje, dokler ne pridemo pod južna ostenja VBŠ, čez grapo prečimo v levo na trave in po njih vse višje, dokler ne preidemo v drugo, še bolj podrto grapo. Tik pod škrbino nam pot zapre ogromen balvan, pod katerim je manjša jama iz katere je možno izstopiti nad balvanom, vsekakor en od zanimivejših naravnih prehodov. Rozinca pod škrbino v šodru najde ploščico in je kot prava Gorenjka povsem navdušena nad zastonj opremo. Na škrbini naredimo pavzo, sonce že kuri za znoret.

Vstopimo po rampi in nato zarijemo po edini logični varianti naprej, pravilno smer nam potrjujejo številna sidrišča (vsaj 4). Plezarija v odlični skali ni težavna, je pa vse skupaj precej zračno. V vršnjem kaminu se mimo nas spuščata dva domačina, ki sta prišla gor po S razu. Zabavnega dela je precej hitro konec, preostanek do vrha je šoder. Vrh imamo samo zase, razgledi v vse smeri, praktično brez oblačka. Pravo mesto za malico in krajši počitek. Počasi se pokamo dol, ko iz severne strani na vrh prileze Petra, kasneje ugotovimo, da se, kot je za postmoderno dobo značilno, poznamo preko socialnih omrežij. Spustimo se do prvega štanta in pripravimo za spust. Zadostuje 60m štrika, točno trije spusti so potrebni do škrbine. Mi še nismo rekli zadnje in svojo turo nadaljujemo čez Male Špice po zavarovani poti Stoletnice.

No, mi se ne gremo ferrate. V škrbino, kjer je edini zahteven del poti, se spustimo kar po štriku in dejanje krstimo »ferata po Tržišk«. Nadaljujemo gor in dol po špicah, zaključimo pa s sprehodom čez kaverne iz prve svetovne vojne, skozi katere pridemo na Trbiško škrbino. Ker v te konce ne zahajamo prav pogosto smo se odločili, da skočimo še na Trbiško Krniško špico, na katero gre pot prav iz te škrbine. Najprej nekaj časa prečimo v desno po polici, nato pa čez krajši skok na drugo polico, ki se res neugodno zaključi, tu je tudi najzahtevnejši del vzpona. Sicer je prehod po ozki in izpostavljeni polici zavarovan z daljšim prusikom, a vseeno smotan in nevaren. Naprej sledimo številnim možicem, ki bi jih še Stevie Wonder težko zgrešil. Poplezavanje je sicer kar lepo, več je šodra kot na VBŠ in sonce je bilo sedaj uprto direkt v zahodno steno, na trenutke je bilo neznosno vroče. Na vrhu nas pričakata dva naša, malo pokramljamo, potem pa gremo kar dol, saj je že pozna ura. Sonce nabija, šoder ubija, polica pa adijo. Malo sitni in utrujeni se skotalimo nazaj na škrbino.

Sestopimo na vzhod proti bivaku Gorizia, moj argument je bil, da bo tam senca, ki je potem še dolgo ni bilo. Začuda smo sami, nekaj koz se pojavi tu pa tam. Pičimo kolikor pustijo kolena, da bi čimprej prišli do avta in ledenega piva v hladilni torbi. V dolini smo v uri in pol, senca, kmalu pa tudi ravna tla in pregret avto. Takoj se odpeljemo do jezera, preoblečemo in vržemo v precej hladno vodo. Ljubljanski »avanturisti« nam nad glavami preletavajo z dronom, obožujem mehanske zvoke v naravi. Kar hitro spokamo v Kranjsko Goro na burger in domov. Ni lih pesniško, bilo je pa res zelo fajn, verjetno bolj kot se bere!

Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL