Our Recent Posts

Tags

Čudna kombinacija v KSA (Stanič, Planjava, Brana)

Se kdaj sploh poslušaš? Ali samo rineš z glavo skozi zid, zato da se nekomu drugemu dokažeš? Kje je trik, da delaš neumnosti za druge, ki jih po možnosti sploh poznaš ne? Seveda, priti na cilj je krasno, ampak ne za vsako ceno. Zakaj bi rinil v meglo in v mokro skalo, če je jutri nov dan? No, če je cilj dosežen z nekaj trpljenja, je izkušnja bolj dragocena. Ampak še vedno znam obrniti in ni me sram. Ker čutim, da je tako prav.

Na ponedeljkovo vetrovno jutro se z Jasno peljeva proti Kamniški Bistrici kjer naju čaka Stjepan. Ovinkasta cesta je tokrat še bolj ovinkasta 😊 saj se morava izogibati podrtim vejam in drevju na poti. Že tu je jasno, da bo ta dan krojil veter. Stjepana pobaševa v avto in skupaj se odpeljemo naprej, gužve ni. Že četrtič v tem mesecu hodim po poti v Repov kot, le da tokrat veter drevesa upogiba kot smučarji slalomske količke. Nad tolmuni se odcepimo desno čez strugo, kjer naredimo krajšo pavzo, potem pa nadaljujemo po razbiti grapi proti Staniču. Na izstopu na sedelce nas prvič prepiha do kosti. Hitro nadaljujemo naprej, da bi se v ruševju vsaj malo skrili pred severnim vetrom. Na grebenu sunki postajajo vse močnejši. Tik pred vrhom piha tako hudo, da moramo na vse štiri, da se obdržimo na mestu. Na južni strani skromnega vrha najdemo začasno zavetje.

Hitro postane jasno, da v takem vetru po izpostavljenem grebenu Zeleniških špic nima smisla iskati (ne)srečo. Stjepan bi sicer poskusil, a sva z Jasno odločno proti, zato se na hitro spokamo nazaj v dolino. Ker smo že prišli tako daleč, se zmenimo, da vseeno naredimo nekaj ta dan, odpravimo se proti Planjavi čez Planjavske zelenice.

Na južnih pobočjih vetra praktično ni, na trenutke je prav poletno vroče. Sredi trav me na smrt prestraši jerebica, ki je pod travnato polico čuvala jajca. Ko zleti, zakričim kot prestrašena najstnica. Jasna in Stjepan sta od smeha ravnala tla. Z sitnih trav se usmerimo direktno navzgor čez krajše in daljše skalne skoke, dokler ne dosežemo označene poti za na vrh Planjave. Že prej smo sklenili, da gremo kar naravnost po grapah proti zahodnem vrhu, nato pa prečimo po grebenu še na vzhodni vrh. Stjepan in Jasna izbereta bolj desne variante, jaz pa se malenkost bolj zgubljam v strmejših levih variantah.

Tik pod vrhom ju čakam v zavetrju in kričim po grapi – »a bo šlo?«, frajerja sta bila že lep čas na malici na vrhu. Odvijem sendvič še jaz. Ampak na hitro. Bili smo v oblaku. Po grebenu se sprehodimo še na vzhodni vrh in takoj začnemo sestopati proti Kamniškem sedlu. Celotno pot se nekdo igra s »stikalom za luč«: sonce, senca, sonce, senca. Nisem se mogel odločiti ali mi je smešno ali zoprno.

Na sedlu spet piha »kot pr norcih«. Vsaj v zavetrju koče je prijetno. Stjepan na pol v šali vpraša če gremo še na Brano, z Jasno hitro zagrabiva za ponujeno vabo in po pavzi že korakamo navzgor. Severni veter nas občasno spet premetava, zdaj je tudi nad Brano oblak, medtem ko je Planjava v soncu. Karma? Hitro smo na vrhu, še hitreje pa dol, prepihani kot kraški pršuti. Sestopimo po poti s sedla, nato pa zavijemo v levo na melišča pod Planjavo in na hitro odsmučamo do Pastircev (tek po melišču Stjepan imenuje »lijetno smučanje v Sloveniji«). V celem dnevu nismo srečali dosti ljudi, le tu pa tam kakšno skupino južnih sosedov, ki so ta dan imeli praznik. Nekaj več ljudi se je v poznih popoldanskih urah odpravljajo na sedlo. V dolini se je veter dobro umiril in bilo je prav vroče.

Pri avtu spijemo BREZalkoholno pivo in nejeverno bulimo v uro, ki kaže, da smo naredili 2900 višincev, hitro nehamo računati, saj je tako vseeno. Žal nam tokrat vreme ni bilo naklonjeno, a še vedno sem prepričan, da je bila naša odločitev prava. Pa kdaj drugič.

Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL