Our Recent Posts

Tags

Visoki in Srednji Rokav

Če bi moral včerajšnje misli strniti v par stavkov, bi si te, čeprav zlajnane do amena, sposodil pri Nejcu Zaplotniku. Ne glede na to, kako klišejsko je vse skupaj, presneto drži to kar je zapisal: »Lepo je mlademu človeku, ki ga na njegovi poti ne ovirajo drobnarije, ki se starejšemu zdijo nepremostljive. Še lepše pa je, če tak ostaneš vse življenje.« O teh besedah, sem razmišljal že po poti, ko se mi je 68-letni Janez »zalepil na rit«, kot tipični voznik beemveja na slovenskih cestah. Na poti do bivaka nismo kaj dosti govorili, vklopil sem avtopilota in razmišljal o tem, kakšen frajer moraš biti, da se pri teh letih tako brezkompromisno odpraviš v hribe.

S težavo najdemo zadnji prost parking ob cesti, pozni smo. Že v štartu mi je bilo jasno, da mi bo Andrej stopal po petah ne glede na tempo. Po uri hoje smo bili pri studencu, kjer smo naredili edino mini pavzo, saj se je meni kot vedno maščevala jutranja kava na prazen želodec. Kljub temu, da smo delali slabih 700 višincev na uro, je Andrej pričakovano odbezljal naprej, midva z Medotom, pa sva še naprej držala enak tempo. Pri bivaku smo po 1h 45min, Andrej, ki je že preoblečen pa s svojo faco sporoča - »Dobr, pa kje se vlečeta tok časa?!«. Nekaj malega pojemo in se odpravimo proti zaplatam snega pod ozebnikom. Pred nami je bila skupina štirih, za nami je bila skupina treh. Nenavadna gužva na tem koncu. Na snegu nase navlečemo nekaj opreme, ki smo jo do sedaj tovorili v ruzaku. Po snegu gre vsaj meni precej lažje, hitro smo na vstopu v smer. Že med vzpenjanjem je po zraku frčalo vse živo, očitno je bilo že kar nekaj ljudi pred nami. Na vstopu pustimo vso odvečno opremo. Vstopni kamin je zalit do polovice, vstopimo prečno mimo štanta in do kamina, po katerem se ravnokar dva spuščata. Nad njima pa nekdo podira goro, bobni iz vseh strani in prav nič ni prijetno, saj se moramo okoli vogala potegniti gor po vpadnici. Za vsak slučaj se tu navežemo, če ujamemo kakšen kamen, da ne odletimo do podna. Na štantu se srečamo s tremi podiralci hribov, ki sestopajo. Razvežemo se in veliko bolj sproščeno nadaljujemo, saj zdaj vemo, da smo na hribu sami. Z malo občutka in uvidevnosti se da proženje občutno omejiti.

Hitro smo na grebenu, po slabih 4h od avta pa tudi na vrhu, kjer se udobno namestimo in dobre pol ure sami uživamo v toplih sončnih žarkih in veličastnih pogledih na Martuljške lepotce. Po počitku začnemo previdno sestopati, pod nami sta namreč vsaj še dve skupini. Odločimo se, da bo najhitreje in najlažje, če se spustimo po vrvi. Trikrat zadevo ponovimo in že stojimo na snegu ozebnika, kjer smo pustili opremo. Ker sem bil dol prvi, sem pobral opremo in jo odnesel na sedlo. Dokler sta se Medo in Bager (ljubkovalno ime za Andreja) pokala dol, sem šel proti Srednjemu Rokavu pogledati kakšna je situacija – od daleč se je videla fleha snega ravno tam, kjer gre pot.

Na prvem štantu počakam Bagra, medtem ko se utrujeni Medo odloči za počasen sestop do bivaka. Poplezavanje je tu lepše, manj je šodra. Na vrhu sva res takoj in se ne zadrživa dolgo, meglice se podijo okoli vrhov in le tu pa tam se odprejo pogledi. Z dvema abzajloma sva spet na sedlu. V ruzak nabutava vso odvečno opremo in »odsmučava« do bivaka, v brlogu najdeva spečega Medota.

Vrhovi so v oblakih, sonca ni, zato se odpravimo v dolino. Absolutno najlepši del poti na Jezera je sestop po meliščih, sekunda in pol in smo spet pri studencu, ki sedaj še bolj sede kot zjutraj. Obilna deževja so na novo nasula šoder v strugo hudournika, tako, da je sedaj sestop tudi v spodnjem delu lepši in hitrejši. Za zadnje dejanje z Andrejem zaglumiva še par gibov na balvanu. Ker se nobenemu ne ljubi v Dovje frikat, zavijemo v dobro poznano obcestno postojanko. V nežnih ritmih Andrejeve metal muzike se odfuramo nazaj v pregreto Lublano.

No, kaj boš pa ti počel pri 68.?

Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL