Mrzla gora - Hudi prask

June 6, 2020

V preteklih mesecih smo imeli precej omejene socialne stike, pa tudi razno razne aktivnosti. No, nekateri, kot sva midva z Leo pa niti ne, kvečjemu sva bila še bolj aktivna. Premoreva pa toliko samokontrole, da nisva smetila »intranetov« s slikami in zapisi kako lepo je v hribih in s tem nekako pokazala solidarnost do tistih, ki tega zaradi objektivnih razlogov niso mogli imeti. Strast do plezanja, hribov in narave nasploh se je le še okrepila, saj sva imela to srečo, da sva dneve in mesece preživljala v osrčju Karavank. Sedaj, ko so se naši predragi politiki odločili, da nismo več v nevarnosti, pa seveda ni več razloga, da ne bi spet noreli okoli in o tem tudi kaj zapisali. Končno je tudi Stjepan lahko prišel čez mejo. Nismo se videli od začetka leta. Najlepša hvala Ivan, da nas spet pustiš menjavati občine.

Enkrat mi je nekdo rekel, da je neprimerno uporabiti izraz tuja gorstva za hribe nad Logarsko dolino, ker smo še zmeraj v Sloveniji. Res je, vendar se do Logarske doline voziš skoraj toliko kot do zahodnih Julijcev ali Visokih Tur. Skratka, prečudoviti konci naše lepe dežele, a vsekakor predaleč za redne obiske. No, navkljub vsemu, se na Stjepanovo veliko željo zmenimo za turo na Mrzlo goro čez Hudi prask. Midva s Stjepanom se skupaj pripeljeva v Kamnik, kjer pobereva še Jasno in že ovinkarimo Logarski naproti. Vsi vrhovi nad dolino se kopajo v soncu, praktično brez oblačka. Ker nismo bili prav zgodnji, je na parkirišču že kar nekaj avtomobilov. Pot na Okrešelj je zaradi obilnih padavin en sam potok, voda curi iz vseh možnih smeri. Pri izviru se napojimo kot kamele in nadaljujemo čez gozd. Pred postojanko GRS zavijemo desno čez strugo in naprej po mokri grapi navzgor proti meliščem pod Mrzlo goro. Pod vstopom v grapo naredimo daljšo pavzo na soncu, pozdravi nas nekaj mladih golažev na nogah, ki po mokrih policah odskakljajo nekam, kamor mi še v sanjah ne moremo splezati. Prav zaradi mokre skale se odločim, da bo bolje izbrati desno varianto vstopa, ki je sicer precej težja, a suha. Z Jasno malo pozabiva na to, da tokrat nimava obutih plezalk in precej lahkomiselno zarineva navzgor. Vsi trije suvereno zlezemo po toboganu navzgor in kmalu sopihamo po šodru vse višje in višje.

 

Ko sem bil pred leti tu, je bila grapa še pod snegom, sedaj je pa v celoti kopna, a vseeno precej mokra in naložena. Tik pred iztekom zavijemo levo čez »cretovle« in prečimo do vstopa v lepšo, suho in krajšo grapo, ki se vije desno za stolpom. To lahkotno poplezavanje je res užitkarsko. Na vrhu se s sedelca nekoliko spustimo in spet vzpnemo, prečimo nekaj širših grap in pasov ruševja. Vseskozi je sicer zelo toplo in soparno, a sonce zakrivajo pasovi megle, prav tako nimamo kaj dosti od razgleda, le tu pa tam se nam pokaže Planjava.

 

Po malo bolj smotanem spustu, je pred nami še en sam vzpon po travah in že z grebena gledamo na zasneženo Latvico. Sneg je mehak, sicer imamo cepine, vendar jih ne uporabimo, saj se da res brez problema brez. Priključimo se označeni poti iz Matkovega kota, zadnji del pod vrhom gremo spet malo po svoje in stopimo direkt pred križ. Vse okoli nas je belo, kot  v ping pong žogici. Nič za to, uživamo. Sledi precej dolga pavza, potem pa počasi začnemo sestopati po klasiki na Okrešelj. Stjepan iz pogovora ugotovi, da bo naslednjo karanteno definitivno preživel v Sloveniji, prelepo se nam je godilo te dva meseca. Vedno bolj smo zabasani, nad nami je temen pokrov oblakov, prav prijetno mrzel veter piha, ap cap in smo dol. Pod Rinkami je še zaplata snega po kateri lepo oddrajsamo kolikor se da, Jasna kakopak tudi po riti.

Pri obeležju proti pričakovanjem ni več nikogar, malo smo bili pozni. Le GRSjevci imajo vaje v neposredni bližini. Lahkotno stopamo v dolino, pri izviru spet goltamo ledeno vodo. Tokrat si vzamemo čas za ogled vseh slapkov in slapičev ob poti. Pod slapom Rinka je ljudi že veliko več, kot se za turistično atrakcijo tudi spodobi. Pri avtu se preoblečemo in zakorakamo do reke, kjer si izborimo svoj kotiček. Hladno pivo in noge v ledeni vodi, to je že večletna klasika, ki vedno znova »sede«. Stjepan nam spet razlaga o svojih neverjetnih jamarskih podvigih, z Jasno v nejeveri samo zmajujeva z glavo in stegujeva ušesa na peclje zaradi bučanja vode v bližini. Lepo je, ko smo tako različni, a delimo veselje in ljubezen do istih stvari. Ljudje smo socialna bitja, potrebujemo družbo, ne pa osamitve. Uživajte v dobri družbi!

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Visoka Bela špica & Trbiška Krniška špica

July 5, 2020

Čudna kombinacija v KSA (Stanič, Planjava, Brana)

June 22, 2020

Visoki in Srednji Rokav

June 13, 2020

1/1
Please reload

Tags

Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL