Med Veliko Babo in Ledinskim vrhom

February 22, 2020

Neprestano nas strašijo z razno raznimi eksotičnimi gripami, a tista »klasična« je prav tako dovolj »kul«, da človeka položi. Izraz, gniloba duha, dobi pravi pomen, ko cele dneve preležiš na kavču in mu s tem za vedno spremeniš obliko. Fuj. Sami čajčki pa limonce, pa glavobol v rokah in nogah, dokler ne mine tudi tisti v glavi. OK, zdaj vsaj vem, da je Harry Hole še vedno v igri, Taras Birsa s.p. pa prav tako. Potem pa je prišla pustna sobota, in človek se težko upre skušnjavi. Sicer nisem ravno tip, ki bi se za maškare našemil, a je včasih potrebno popustiti in se prilagoditi dani situaciji. Ja, popustil sem. Z Leo sva se našemila in v soboto zjutraj šla na Jezersko, v največjo luknjo, da ja noben ne bi videl najinih kostumov.

Od 6h pa do 7h trikrat poslušava poročila, ker sva prelena, da bi menjala postajo. Na Jezerskem vsaj zgleda malo bolj zimsko kot v mestu, rahel minus in skromno ometani vršaci nad dolino so dovolj, da človeka spravijo v dobro voljo. Pridrsava do žičnice, kjer kreneva v levo in nadaljujeva čez gozd v smeri lovske na Ledine. Preden se pot povzpne, jo zapustiva in nadaljujeva proti široki grapi. Na vstopu se že vidi sneg, komaj čakam. Fatamorgana. Za ovinkom naju pričaka praktično kopen kamnolom, ki obeta zanimivo nadaljevanje. Ker ni snega je nekako logično, da so vsi skoki ledni in tako se tudi vse skupaj začne, nadaljuje pa v bolj umirjenem ritmu, v družbi rušja in spodnjega Ledinskega slapu, ki ga gledava čez cesto.

 

Ko se borovčki končajo, se spustiva par metrov v drugo grapo in po njej nadaljujeva najino maškarado. Nemogoče je spregledati Kočno, ki se s soncem obsijana šopiri v vsej svoji lepoti. Grapa se zoži in čez kratek skok se po desni strani vije naprej, dokler bela kača ne izgine v sivo-modro ledeno zaveso. Drugi skok je težji, izpljune pa nas nekaj metrov pod začetek plezalne poti na Babo.

 

Lea pripleza za mano in me prehiti, jaz zbašem opremo na svoje mesto in nadaljujem za njo po skrajno desni strani. S pobočij Babe konkretno leti v spodnje dele grape. Začutim, da mi zmanjkuje moči, Lea se na izstopu že nastavlja soncu, to je njena motivacija. Nekaj minut za njo se še jaz privlečem na sonce, na hitro nekaj vrževa vase in pričneva prečenje pod Ledinskim vrhom. Že na začetku vzpenjanja na Ledinsko sedlo se mi blede, kondicija je ostala pod kovtrom, tu pa noben čajček ne pomaga. Lea je spet hitela gor, ker je bilo seveda na drugi strani sonce. Ko še jaz prisopiham gor, skupaj začneva sestopati na Ledine. Vrh naju ne zanima. V zavetrju se ustaviva, najeva in se še malo prepustiva toplim sončnim žarkom, potem pa naju visoka oblačnost prežene v dolino.

 

Sestopiva mimo koče na Ledinah in čez Žrelo. Jaz neklasični optimist, sem seveda upal na  zalito grapo, dobil pa cviljenje in prasketanje derez po železu. Romantika, ni kaj. Spodnja tretjina je že v redu in po snežnem jeziku hitro sestopava, kolikor pač gre. Opremo pospraviva in vijugava vse nižje proti postaji žičnice, ki je točno pod nama. Klasično ne marava označenih poti, zato greva po svoje in že se lomiva in loviva med borovci in neshojenimi melišči, kasneje pa še čez gozd po istem principu. Avantura za zaključek, sicer je lahko hitro suhoparno, možgane je potrebno neprestano trenirati. Malo pred postajo žičnice se priključiva označeni poti in spet oddrsava proti parkingu.

 

 

Gripa : Jurij, 1 : 7.

Please reload

Our Recent Posts

Visoka Bela špica & Trbiška Krniška špica

July 5, 2020

Čudna kombinacija v KSA (Stanič, Planjava, Brana)

June 22, 2020

Visoki in Srednji Rokav

June 13, 2020

1/1
Please reload

Tags

Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL