Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Škrnatarica

February 2, 2020

Iz oči mi je kapljalo življenje, ko smo se vozili proti Ljubljani.  Čeprav smo na slapovih pod Prisankom preživeli celo soboto, so solze postajale vse večje. Pogledam Jurija, pogledam Jasno. »A smo obsojeni na počivanje ali gremo tudi jutri krast gorski zrak? Napoved obljublja toplo nebo nad Julijci,« zaključujem z mahanjem trepalnic. Nisem prav dolgo mežikala.

 

 

Nedelja, 5.00, namesto sestanka pod rjuho, z Jurijem zapustiva mesto, ki brezskrbno spi ali sešteva zlobne ideje. Pobereva Jasno, gremo v hribe. V hribe. Skromno jutro v megli, edini na parkirišču v Vratih. Spomnimo se poti, ki vije proti Škrnatarici čez Gulce. Naša prva skupna tura, vsi različni, a v isti uniformi. Kaj smo pa takrat vedeli, da se bomo tako povezali - kot vino in lepi kozarec.

 

Vse kar je rosilo oči dobro uro hoje po gozdu, je bila megla. Le tu in tam se je sramežljiva slika vrhov pripeljala podražit kotičke očes. Za plazovino pa vstopimo v nemo jasnino. Vse do Triglava se vidi. Po nekaj minutah zadnjega gozdnega zavetja zavijemo v sneg, direkt proti skoku. Tempo upade, vroče postaja. Sneg se tali. Padamo v svoje luknje. Klanjamo se razgledom. Uklanjamo pa temperaturam. Pa trmarimo.

 

Na skalnem rebru, dobre pol ure pred vstopom v žleb, nam končno začne veter izpirati pregrete misli. Pa ravno, ko so koščki suhih skal pili naše preznojene rite. Kratka malica, gremo dalje, kot miške po moki rijemo proti senci. Proti žlebu. Končno pridemo do senčnega pobočja. Z rahlo postano glavo si malo oddahnemo. »Dovolj je bilo tega poceni bazena.« Prevzela sem korak in kmalu sta Jurij in Jasna samo še kot dve smetki na belem prtu. Pogrinjam mizico za njiju, gazim. Opazujem cilj pred sabo. »Samo še malo, samo še malo«. Vstopim na sedlo in objamem mala nebesa. Kmalu za mano tudi moja dva. Samo še skok in vrh je pohojen. Razgled je praznik. Zažre se ti v žile kot strup. A ta mrzli veter, ta nevidna roka zraka, ki riše s čopičem oblaka, nas žgečka po prstih, po licih … Zašklebetam z zobmi. Gremo dol.

 

Prijetna je oddaljenost od tu naprej. Čaka nas le še sestop domov. Po svojih stopinjah. Kot Janko in Metka za drobtinicami. Kot bi zamižali, smo bili v dolini. Ob 16.00.

Dan je ugasnil. Zver je zaspala s krono na glavi in s polnim trebuhom najlepših spominov. Danes sem spet videla najlepši del neba. Danes sem bila spet s tistimi, ki nosijo smeh in mir.

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Med Veliko Babo in Ledinskim vrhom

February 22, 2020

Škrnatarica

February 2, 2020

Kranjska Rinka

December 14, 2019

1/1
Please reload

Tags