Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Kranjska Rinka

December 14, 2019

Jutro je zbudilo včeraj. Bilo je edino jutro, ki sva ga rabila. A že kaj kmalu sva v to začela dvomiti. Na koncu sva si dan naslikala z odtenki, ki so mogoče za kanček že premočni.

Pozno sva začela hodit, ob 8ih s parkirišča v Koncu. Hitro sva ugotovila, da bo vzpenjanje po svežem snegu brez podlage še dolgo trmasto nagajalo. In je res. Pot do bivaka je bila sitna kot ščurek, ki se ga nikoli ne znebiš. Stiskala sva zobe in kot podivjane mačke praskala za zadnjimi šoti volje. Do pričetka borovcev sem gaz delala jaz. Ker je bil vsak korak loterija, sem si zvečer z belimi očmi ogledovala barvno lestvico na kolenih. Garala sva na gnilem terenu in za to porabila 5h (do bivaka, a do vrha Rink je označeno 4.30)! Vmes sva vžgala še krajšnico čez borovce. In ker ni torte brez češnje in smetane in svečk, sva med borovci pojedla še vse to. Tudi prižgano svečko. Na vejah sva se guncala in premetavala kot dva pijana pajka. Potem sva pa utrujeno utihnila. Na zadnjem pobočju pred bivakom pod Skuto je Jurij počepnil in gledal v dolino. Jaz sem nadaljevala mimo njega. Kasneje mi je povedal, da je takrat razmišljal, da bi obrnila. Vedela sem to. Slišala sem njegove krike v glavi. A ko sem šla mimo, sem si mislila: »odnehala bom, ko bo sonce sijalo ponoči! Vsaj poskusiti morava!« Na srečo sem bila predaleč, da bi se zadrl za mano. Bila sem že daleč na strmem in zbitem pobočju nekje pod bivakom. Daleč stran je lahko zelo blizu, če verjameš, da si zmožen več, kot si navajen. Počakala sem na Jurija in zavila sva po svoje. Veselje je podmuklo trkalo na najino srce. Kaj pa še je močnejšega od srca, m? Malo sreče sva imela, ker nisva vedela kam bova prišla, nekako logično sva sklepala, da prav daleč od bivaka ne moreva priti. In sva pripikala do možica pri bivaku. Ko sva se vračala, sva se smejala, ker je nekdo šel po najinih stopinjah, a pod strmino kmalu obrnil. Nekoga sva v past zvabila tudi pri borovcih 😊 Pri stekleni hiški so bila najina usta že precej bolj zakrivljena proti nebu. Malo sva se nakrmila in poslušala večni ton mrzlega vetra. Oh, in to sobotno vreme je bilo tako puritansko čisto. Brez belih ovčk, brez avionskih smeti. Samo sonce na nebu, ki brusi bleščečo mesarsko sekiro.  

 

Nadaljujeva proti Skuti. Glede na doživete razmere oceniva, da rampa na Skuto ne bo OK. Sneg je v senci gotovo napihan in nepredelan. Pa sva rekla, da poskusiva plan B - po južni strani na Kranjsko Rinko. Gledam to strmino od daleč in vstopim v drhtenje. Čeprav so noge mehke kot razkuhani makaroni, ujamem voljo iz zadnjega predala. Bližje kot sva strmini, vse boljše so razmere. Začneva. Če se nisem prav fajn potrudila, je cepin potopil svoj kljunček mogoče za 2cm pa nič več. Od vznožja strmine pa vse do vrha (cca 300m), je bilo trdo kot kamen. Pika amen.

 

 

Rdečica v eno in drugo lice. Kako so pekle mišice, prstki dreveneli. Zaslužila sva si to vesoljno rampo, ki je z nama ravnala kot s kraljem in kraljico. Če sva včeraj zaspala s sanjami o »ledenem« scenariju, sva bila danes najsrečnejša filmska igralca. Na vrhu sva za trenutek opazovala bleščečo balado in hitro sestopila v grapo. Pregnal naju je veter. On zmeraj hoče vrhove le zase. Zavila sva spet na južno stran. Vdiralo se je do pasu, meni še kam višje, razmere niso bile ravno zgledne, ampak OK. Hitro sva bila dol. Ozrem se za drobnimi stopinjami, za drobno sledjo sreče. In potem se prižge Jurij. Zabava me vse do avta.

 

Ravno prav sva zadovoljna. Ne preveč. Preveč nas hitro popelje do praznine.

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Med Veliko Babo in Ledinskim vrhom

February 22, 2020

Škrnatarica

February 2, 2020

Kranjska Rinka

December 14, 2019

1/1
Please reload

Tags