Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Velika Martuljška Ponca

November 30, 2019

Prebili smo belo-siv pokrov, ki je bil skupaj z dežjem naš zvesti spremljevalec več kot mesec dni, skoraj smo že pozabili kako modro je lahko nebo. A tam, med sveže popleskanimi stenami je nebo tako modro, kontrast pa tako hud, da oči kar pečejo od sreče. Počutil sem se tako zelo živahnega in polnega energije, danes pa spet gledam skozi okno in vse kar vidim so odtenki sivine. Nič hudega, zgodbe in spomini ostanejo, rezervoar smo vendarle le natankali, zdržati bo moral 14 dni 😊

 Gledam napoved, v sliki vse štima, berem napoved, nič jasno. Super, sonce bo, hkrati pa bo vrglo 40-70cm frišnega. Raje verjamem radarski sliki, ker je bolj optimistična, zato nabrusimo gamaše in oblečemo cepine - gremo! Stjepan ob 5h javi, da je zaspal, na žalost je dosti predaleč, da bi ga lahko čakali. V Kranju se z Leo vrževa v Kemijev avto in že galopiramo proti Kranjski. Na parkingu ob cesti ni nobenega, Rogljica in Dovški Gamsovec se poskušata otresti meglic, mi pa razgibavamo hladne ude na poti v Krnico. No, jezik ne potrebuje ogrevanja, klepetamo brez premora, s Klemnom je to klasika, vedno si imamo veliko za povedati, ali pa nič in tudi to je lepo. Lani sva s Plotzlnom na MMP gazila že od Pišnice, tokrat pa se je prvi sneg pojavil šele na koncu brutalno razrite in razbite grape v katero »odvajajo« zahodna pobočja Ponc.

 

Preden zavijemo iz grape na desno, moramo čez ogromno roza plazovino. Nekaj časa še vztrajamo brez opreme, potem pa postane preveč trdo. Lea in Klemen se vsa na novo opremljena šopirita kot pava na Lokrumu, jaz pa sem si večer prej hlače flikal z »daktejpom«, pozerja! 😜 Nadaljujemo kar naravnost po grapi, pod steno Rogljice, in naprej v prečenju proti Veliki Dnini. Snega je z višino vedno več, vedno bolj se tudi udira. Na uravnavi naredimo krajšo pavzo, s pogledom iščemo bivak, tako dobro je zasut, da ga s težavo najdemo. Sneg zdaj sega že čez čevlje, s Kemijem se izmenjujeva v gaženju, prave forme za ratrakiranje tako zgodaj v sezoni ni za pričakovati. Letni vstop v oranžno grapo je zdaj tako drugačen, da sta od cele grape ostala na vrhu le dva stolpiča, med katerima se kot debela pajčevina razteza ogromna opast. Odločimo se, da raje poskusimo po sosednji grapi, ki je tudi pošteno strma, a tega zaradi difuzne svetlobe sploh ne opazimo. Pod skalo si uredimo stojišče, kjer nase navlečemo še vso ostalo opremo in v roke vzamemo obe motiki. Prvih nekaj metrov je bilo res eno samo volovsko oranje, že čez nekaj metrov pa smo le po špičkah drveli navzgor po grapi. Na platoju se počakamo, malo občudujemo severno steno Škrlatice, potem pa kar korajžno zarinemo v verjetno najbolj uporabljano grapo proti vrhu VMP.

 

Tudi tu je podlaga pošteno trda in lahko le vriskamo od veselja. A kmalu navdušenje ustavi skalna zapora na vrh grape. Poleti je izstop na levo, kjer je tudi urejen štant. Poskusim. Lea me varuje z druge strani grape. Kot nalašč se sonce skrije in neprijetno zapiha. Prsti so hitro mrzli. Skušam se zbasati med zamet in steno, kopljem po mokastem snegu in ne najdem trdne podlage. Na hitro ugotovimo, da ni vredno tvegati, če razrijemo vse skupaj bo povratek tu čez nemogoč, vrnem se nazaj in kot trije prezebli pajki začnemo rikvercat po grapi navzdol. Na platoju naju Lea zaman prepričuje: »Evo, zdej bo spet sonce, čak…«, ni ga bilo. Odpikamo še spodnjo grapo. Zdaj, ko je svetloba boljša, se zares vidi kakšen dolg in strm tobogan je pod nami.

 

Bela, puhasta in deviška pobočja kličejo po smučeh, a se zadovoljimo s tekom po globokem snegu, ap cap smo spet pri uravnavi. Lea še vedno ni obupala nad soncem in zdaj kot gams na steroidih skaklja vse nižje, da ujame nekaj sončnih žarkov, ki nabijajo med Razorjem in Prisankom. Res je lepo, še midva se usedeva na ruzak, spet malo pojemo, sonce se začne skrivati, zato odjadramo proti dolini. Hitro se spuščamo in že snemamo dereze na koncu plazovine, skale v grapi so gladke in požlejene, odlično za kakšen zdrs. V tišini drvimo proti Krnici, kolikor pač nese, malo pred krajšnico skozi gozd nas ujame tema. V soju svetilke je megla še bolj opazna, vse je mokro in zrak ima okus po gnilih štumfih. Pri Ruskem križu je samo en avto, naš. Ko se preobuvamo ugotavljam, da imajo moji čevlji enak »okus« po gnilih štumfih, morda pa le ni bila vlaga v zraku 😂😂😂 V Vopi nas počastijo s hladnim pivom, plačamo ga sami. Proti Ljubljani že spet rahlo rosi, so bile to le sanje?!

 

Please reload

Our Recent Posts

Kranjska Rinka

December 14, 2019

Velika Martuljška Ponca

November 30, 2019

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

1/1
Please reload

Tags