Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Če bi Vrtača bila gospa.

 

Deževni dnevi nam dan za dnem brišejo korake. Škornji brizgajo blato do neba. Tiho padajo višave. Ponedeljek, torek, sreda, četrtek, petek, sobota. Spet mirna je bila ta noč nad Ljubljano. Le rahli valčki so jo brezskrbno zibali. Ves divji nemir delovnega tedna je zaspal v njej. In nedeljsko jutro spet izgleda kot lepo počesana svilena griva. Še midva se počasi, res počasi, zbudiva in zanihava tja. V sam vrh sveta. Samo midva. Tako si zaželiva. Dnevu sva zastavila svojo prešerno voljo. Vrtači pa pogumne korake. Najin spomin na Vrtačo se vedno s hvaležnostjo klanja. Tokrat bi ji lahko napisala svoj spev. Podoknico bi ji zapela. Če bi bila Vrtača gospa. Midva rada pojeva. Kdor poje zlo ne misli.

 

 

V poznem jutru si postrgava zaspančke z obraza in se odpeljeva na Ljubelj. Vzpenjava se proti Domu na Zelenici, mraz je že pošteno dahnil mrzli strup. November pije še zadnje omamne vonje narave. Mraz je. Tla so trda. Srce pa se vse bolj otroško lesketa. Ker korakava domov.

 

Na belo snežno podlago stopiva malo pred Domom na Zelenici. Z nama vštric tudi megla, oblaki. V JV greben vstopiva kmalu za sedlom na Suhem ruševju. Po dolgem času spet cepine razveseliva z dotikom. Z derez strkava lansko zemljo in ugrizneva v pogačo hrepenenja. Oh, nove snežinke tako lepo dišijo, da se jih da poduhati in po najinem receptu tudi skuhati. V najboljše sladoledne palčke veselja. Sama sebi sva bila tako zadostna v tistih bolj ali manj ozkih grapcah. In grebenu! Ravno prav razdivjanem, da sva ga z nasmehom jahala. S cepinom sva lovila robove skal, pokritih z nekaj deset centimetri snega. Sem in tja sva tipala za roglji. Igrala sva se. A še vedno v sivem, belem.

 

Nad 2000m pa se razpoči modrina med zadnje odtenke megle. Da bi se kar zadušila v razkošju beline in pregloboke jasnine. Nema so najina usta, da bi znala opisati ŠE TO srečo. Prišla sva na sonce in duša je dobila svoj lek. Proti vrhu Vrtače opazujeva potnike oblačke pod nama. Pred nama še nekaj deset metrov magičnega grebena. Na vrhu pa srečna kot site potepuške mačke. Opice sredi plantaže banan. Nihče nama ni prišel naproti po nobeni strani. Z vrha so se sicer videle stopinje po označeni letni poti. A niso prišle do vrha. Samo jaz in Jurij sva bila na špički. Govorila sva brez besed. Popolno je bilo.  

 

 

 

Čas je tiran razdalje. A tokrat je bil tudi čas na najini strani. Prav nič dolga ni bila hoja nazaj v dolino. Odločila sva se za sestop po južni strani. Po južni grapi naravnost dol do označene poti. Nič kaj dosti se ne pustiva motiti mokremu snegu, coklam pod derezami. Razgledi so preveč kričali.

 

Ko se vrača v dolino od Doma na Zelenici, daleč naprej opazujeva vrhove Ljubeljske babe, Velikega vrha … čudiva se beli sili vode. Čudiva se svetlobi, ki šepeta odtenke. Vsak pogled pozna narečje gore. A midva govoriva isti jezik. Topiva se v sladkobi gorskega objema. Oči so nama ožgane od solze sreče. Kako veliko skriva ta majhna višina - 2181m

 

Hvala. Hvala gospa in Hvala Jurij. 

 

 

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Kranjska Rinka

December 14, 2019

Velika Martuljška Ponca

November 30, 2019

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

1/1
Please reload

Tags