Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Ceria-Merlone

November 1, 2019

 

Svet v oklepaju in bolezni duha

 

Na turo sva se z Jurijem odpravila v družbi najinega soseda Andreja. Če smo do zdaj o hribih klepetali samo pred našo garažo ali med učenjem vozlov na dvorišču pred blokom, smo se vsi trije končno prestavili tudi v skalo.

Andrej je za naju, hriboljubca, res zlati sosed. Pripoveduje nama o turah, večinoma o plezanju. Uči naju vozle, kako narediti sidrišče, apzajlali smo s strehe bloka … saj ne, s telovadne štange 😊 … še po vponke, gurtne in prusike je šel z nama v trgovino. Sosedje kot iz filma. Sem in tja pade tudi kakšno domače jabolko čez okno. No, kakorkoli, Andrej je res poseben in hvaležen sosed, ki tudi zlahka izstopa – zelo glasno govori, glasno se smeji, glasno se premika 😊 Ne zgrešiš ga. In brez skrbi, da niti on ne zgreši drugih okrog sebe. Še posebej, ko je treba komu pomagati. Tako mi je na vrhu Špika nad Nosom rekel: »Kaj je tamala, kaj je narobe?« Si mislim: »Kaj, kaj … nič?« Seveda ni bilo res. Res bi bilo nesmisleno pisati superlative o turi, če to ni bila. Vsaj po doživljanju ne. A tudi to so hribi. Strašni zmaj iz kleti.

 

Dan smo preživeli na poličkah, na južni strani grebena. Lepe, široke in sončne poličke. Moje misli pa ujete v mali pekoči in trdovratni balonček groze, strahu. "Kaj če mi zdrsne? Pod mano je vsaj kilometer, kot šus bi šla in bum. Me že ni več" To je bil film dneva. Kaj film - mit dneva. Kako sem bila jezna, da sem "načela" to stanje duha. Namesto uživanja »tukaj in zdaj«, sem se mučila z nečim, kar sploh ne obstaja, z nečim, kar spada v kategorijo »če-jev«, V OKLEPAJ. V droben tisk zadnje strani knjige. S tem imamo najbrž vsi pomalem ali velikem težave? Tako me je Andrej vzel na piko. Prebral me je. Potem se je odločil, da bo za mojimi petami ves dan. Je rekel, da me bo zagrabil za vrat kot mačko, če bi bilo slučajno karkoli. Saj veste, ko se ti začnejo kolena tresti, so koraki loterija.

 

Zaspanček Andrej si je zaželel, da ga z Jurijem pobereva v Martuljku ob 7ih. Za naju je to že kar pozna ura. Ob 8.30 smo komaj prispeli na planino Pecol. A ko je Andrej »vžgal« svoj tempo, je bila pozna ura hitro »popravljena«. Po travnatem pobočju smo krenili naravnost mimo "Rifugio di Brazza". Od tam smo nadaljevali v smeri "Cima di Terrarossa". Na označenem razpotju pa krenili desno za Špik nad Nosom (levo pa via Leva). Ko pridemo do sedla, krenemo vzhodno.

 

Na vrh gore smo se povzpeli najprej po severni strani, nato pa po zahodni in potem po grebenu. Vse dokler nismo pokukali na sonce, smo imeli pod sabo nekaj snega, malo ledu … pa veliko hladne sive skale. Neugoden teren, sicer pa dobro zavarovan z zajlo. Lahko se ji pa tudi ogneš 😊 - Jurij zarine po svoje v grapo, Andrej tudi. Odločila sem se, da grem za Andrejem. A je bil tip seveda prehiter zame, da bi se vzpenjala skupaj. Do vrha pa kar nekaj višine in ostala sem sama. Tu sem začela s predvajanjem svojega trilerja, ki je trajal dobre 4 ure. Vse do vrha do bivaka, pa od vrha še naprej po grebenu. Po poličkah. Poličke, poličke, poličke! Stvar okusa in percepcije - te poličke veljajo za lepo prehodne in široke in kjer je potrebno, tudi varovane. A če ti poličke tisti dan ne dišijo, si boš skuhal zelo kislo juho. Tako sem se veselila sončne ture, ker je zaradi teh in onih obveznosti že dolgo ni bilo, potem se pa več kot pol ture mučim s »če-jem«. 

 

Od bivaka Luca Vuerich nadaljujemo proti Špiku nad Špranjo, po poti srečamo skupino štajerskih raziskovalcev gora (mislim, da sem ujela pri čisto vseh SVK) in okoli 14. ure pridemo na skrajno vzhodno točko grebena, do Špice v Planji. Začnemo se spuščati med rumene macesne. Šele tu sem pojedla prvi sendvič, prej mi ni bilo dobro v želodcu. Ko pridemo do gozdne ceste zavijemo desno proti Planini Pecol. Pri avtu smo ob 17h.

 

Koliko je še resnice v teh stenah? Kaj vse me še čaka ... vedno znova se naučim kaj o sebi, o drugih in o gorah ... Tokrat so mi vrgle tole kost: telesne bolezni poznamo, pri duševnih boleznih imamo že veliko »pod kontrolo«, skoraj ničesar pa ne vemo o boleznih duha. Kdaj postane duh pokvarjen? Menda ne že pri dojenčkih? Se pokvari z vzgojo? Se spominjam, kolikokrat sem od mame (še danes!) poslušala najbolj obskurne in pretirane skrbi … kaj se mi lahko zgodi, če bom sama po ulici hodila, če bom to in ono. Znova in znova … je to seme pretiranih skrbi? Ki okrnijo telo in duha?

 

Strah je do neke mere produktiven, v mojem primeru, na tej "sprehajalni" turi pa je postal že precej uničojoč. Mogoče pa ni bil moj dan. Mogoče pa preveč razmišljam. Danes vsi toliko razmišljamo. 

 

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags