Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Monte Cridola

October 5, 2019

Me vpraša sodelavka in prijateljica Pika, kdaj se bom kaj ustavila in vsaj en sam vikend v letu bila doma in ne v gorah. Počivala? V čemu je trik, da se ne ustavim? Pa se res ne ustavim? Se, se. Samo zgleda ne. Kajti - kdaj ste se nazadnje zares čisto umirili, se z osuplostjo zazrli v nekaj in z odprtimi usti samo zrli, obenem pa pozabili na vse, o čemer je do tistega trenutka premleval vaš um? Predvsem pa na preteklost in prihodnost? Kdaj ste nazadnje uspeli izklopiti glasove iz okolice, občutek za temperaturo in predvsem ... čas? Pri meni se zgodi vse to točno takrat, ko »zajaham« skalo. Zavrti se prazen nič. Neskončni mir in sreča. Srce razbija, um pa se umiri in izostri.  Zbistri. Vsi, ki zahajate v hribe, veste o čem govorim. O nekakšnih »zastonj terapijah«. Poglejte ljudi okrog sebe -zjutraj na avtobusu, v vrsti za kavico na bencinski postaji, v sosednji pisarni, doma čez ograjo … koliko nervoze, drame, nesramnosti, zaskrbljenih pogledov in zakrčenih ramen. Dokazano namreč je, da ko se človek sooči s strahospoštovanjem, ko stoji nasproti nečesa vesoljno velikega in se zave svoje majhnosti, doživi zadovoljstvo in globok mir. To se zgodi v gorah. Pa veste, ljudem gre poleg svojega življenja, še moje na živce. Ker sem tako presneto mirna in nasmejana. Ker razmišljam o idejah. Večinoma čisto utrganih. Pa kaj. Ah, ti moji uvodi, eni bi rekli, da nimajo veze z opisom poti. Jaz pravim, da je doživljanje poti najpomembnejše. Monte Cridolo sem doživela kot mogočno, divjo in na trenutke malo predrzno 😊 Preizkusila me je v pogumu in koncentraciji. In navdušila me je. Prinesla je novi mir in prepihala glavo.

 

Zjutraj spijeva kavo in se iz najinega čudovitega apartmaja v Saurisu, odpeljeva do eno uro oddaljenega Forni di Sopra. Malo naprej od spodnje postaje žičnice, z glavne ceste zavijeva levo na ozko gozdno cesto. Parkirava na majhnem parkirišču preden cesta preči manjšo reko. Po tej cesti nadaljujeva v smeri rifuggia Giaf (cca 1h). Kmalu sva na razcepu, levo bi lahko nadaljevala po cesti, desno pa vodi malenkost krajša pot skozi gozd, izbereva slednjo. Jutro je hladno in sončno, a sonca vse do koče Giaf ne občutiva. Pri koči, ki je že zaprta, narediva krajšo pavzo, nato pa nadaljujeva za njo desno, po poti 346. Najprej nekaj časa hodiva po gozdu, nato pa se teren uravna in drevesa so vse redkejša. Visoko nad nama se na obeh straneh bohotijo stolpi in stolpiči, ki postajajo vse večji in višji, ko hodiva proti sedlu Scodovacca o Giaf. Na sedlu zelo neprijetno piha, zato samo na hitro pokukava na drugo stran, nato se usmeriva po melišču desno navzgor, po poti 344 proti škrbini Tacca del Cridola. Grapa proti škrbinici je precej podrta in če nismo pazljivi, se rado kaj odkotali v dolino.

 

Na škrbini se ustaviva in nase navlečeva pasove in ostalo opremo – »za vsak slučaj«, si rečeva. Čeprav zaupava Habjanovem opisu II+/I,II, Italijani v veliki večini opisujejo težave III-/II. S škrbine se malo spustiva in po desni obideva stolp ter prideva na vstop v plezalni del poti. Za začetek naju čaka krajša skalna stopnja, nato pa po precej razčlenjenem svetu slediva rdečim pikam do police, ki naju pripelje v še eno podrto grapo. Na vrhu podrtije po polici prečiva v levo, v še eno krajšo grapo, ki naju izstreli na uravnavo. Kljub toplem soncu, ni nobene vročine, tu pa tam okoli naju celo zajadrajo snežinke. Sledi daljše prečenje v levo vse do krajšega gladkega kamina (II+), ki je najverjetneje tudi detajl ture. Iz kamina splezava ven v daljšo, širšo grapo polno grušča, tudi tukaj moramo biti pazljivi če imamo koga pod sabo, saj se vse kar sprožimo, vali točno po smeri po kateri se vzpenjamo ali spuščamo. Grapi slediva do konca, spet prečiva v levo do manjše kotanjice.

 

Tu sledi še malo daljši, strm skok, ki je tudi kar izpostavljen, saj je pod nami celotna grapa, po kateri smo se vzpeli sem. Domačin, ki naju je malo pred tem prehitel v navadnih tekaških supergah, se je za ta del celo preobul v plezalke – nisva prav dobro razumela zakaj 🤣 Nad skokom se po gladkih platah posutih s šodrom sprehodimo pod vrh, ki ga po grebenu dosežemo v nekaj korakih.Na vrhu (2581m) takoj opaziva veliko tablo, ki so jo postavili leta 2009 ob 125 obletnici prvega vzpona, ki sta ga opravila Julius Kugy in Pacifico Orsolina – sedaj je od tega seveda že 135 let! Monte Cridola je neverjeten razglednik v takem vremenu kot sva ga imela midva. Vse sva imela na pladnju, zasnežene vrhove Durana in Cime dei Preti, Pelma, Antelaa in seveda vse tja do Treh Cim – božansko! WAWWW! Na vrhu nama je nekaj časa družbo delal prej omenjeni domačin, ki je bil tak frajer, da si je zlomil jezik in nama čestital v slovenščini – DŽIVIO & CHE-STI-TAM! 😊 Družbo pa nama je delal tudi veter in vse več je bilo snežink ter temnih oblakov.

 

Ni bilo več prijetno, zato sva kar hitro začela sestopati.Odločila sva se, da bova pri sestopu malo povadila vrvno tehniko, tako, da sva izkoristila številna sidrišča (svedrovci) in se ob tem neverjetno zabavala. No, Jurij je poštimal vse potrebno, ko sem bila na »varnem«, mi je vrgel štrik, sam pa sestopil brez. Tako sva sestopala vse do škrbine Tacca del Cridola, kar nama je vzelo ogromno časa – a bilo je vredno, res sva se imela dobro, vaje pa nikoli ni preveč! Na škrbini sva se nastavila še zadnjim toplim sončnim žarkom in pojedla malico, bila sva sestradana. Vso odvečno ropotijo sva pospravila v ruzak, čelado pa sva zaradi krušljive grape pustila na betici. Poskušala sva se kar se da hitro spustiti po meliščih, a ni bilo prav udobno in v resnici tudi prav hitro ne. Spet sva stopila na označeno pot 346 in se usmerila proti koči Giaf. Stolpi nad nama so bili sedaj čisto drugačni, v zahajajočem soncu so bili obarvani v oranžno in niso bili več tako turobni in zastrašujoči kot zjutraj.

 

Hitro se spuščava v dolino ko naenkrat proti nama prisopihajo tri nadišavljene in našminkane Italijanke. Vprašajo naju koliko je še do sedla, Jurij jim v italijanščini pove, da približno 1 uro in da jim odsvetuje nadaljevanje v tekaških najkicah, a se samo zahvalijo in nadaljujejo v smeri sedla. Midva pa se že spuščava čez gozd in mimo koče, tokrat izbereva gozdno cesto in ne gozdno pot, ki sva jo ubrala zjutraj. Cesta je zelo lepa, a se vleče kot čreva. Ko pod sabo zaslišiva vodo, veva da sva blizu parkinga, kmalu ga tudi zagledava. Kot že tradicionalno, noge pomočiva v ledeno rečico in opazujeva temne oblake, ki so požrli vrhove nad nama – sprašujeva se, kaj so naredile tiste tri, brez dodatnih oblačil, v pajkicah, nizkih tekaških supergah…očitno se take stvari dogajajo v tujini in ne samo pri nas. Usedeva se v avto, prižgeva gretje sedežev in se odfurava nazaj v najin apartma – utrujena in nadvse navdušena! Lepo je v Furlanskih Dolomitih, še prideva – plane že imava! 😊

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags