Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Grebensko prečenje Mahavšček - Podrta gora

September 21, 2019

»Tisočletja so se ljudje morali prilagajati naravi, iz nje so črpali moči in življenje, sedaj pa bi kar naenkrat morali pričeti mirno, urejeno, sedeče životariti iz dneva v dan. Pozabljamo, da smo kljub vsem strojem in zgradbam še vedno le del narave.«

 

Spodnje Bohinjske gore so večkrat pritegnile pogled, ko sva se z Leo v lanskih poletnih mesecih namakala v Bohinjskem jezeru. Ni pa bilo nobenega izstopajočega vrha na katerega bi si želel stopiti, z izjemo Podrte gore. Prav ta vrh je za sabo potegnil »cel projekt«, ki sva ga z Leo izpeljala v soboto. Splanirala sva turo po grebenu, ki loči primorsko na jugu in gorenjsko na severu – od Mahavščka (Velikega Bogatina) pa vse do Podrte gore. Dlje žal časovno ni zneslo, zato sva Vrh nad Škrbino izpustila in jo prišparala za »na stara leta«. Kljub temu, sva se sprehajala slabih 13ur in obdelala vse kar sva splanirala!

 

Vremenska napoved je bila brezhibna, zato nisva niti pomislila, da bi začela prezgodaj. Malo pred 7 uro parkirava na parkirišču pred Kočo pri Savici. Jutro je mrzlo za ta letni čas, v Ukancu je bilo vsega 3 stopinje. Da bi se ogrela, sva že v štartu začela hitreje kot po navadi. Lea je že bila na Komnu in po poti je pripovedovala o tem, kako se vleče vse skupaj. Nisem verjel, vse do zdaj. Pot do Komne je (kar se mene tiče), v top 3 najbolj mukotrpnih poti! Nad jezerom je gosta megla, višje pa se sonce že važi in razvaja s toplimi žarki. Da bi to kalvarijo kar se da hitro pustila za sabo, delava cca 500 višincev na uro, kljub temu do Doma hodiva 1h 45min (označeno 2h 30min). Po krajši pavzi se odpraviva v smeri planine Govnjač in po markirani poti proti Mahavščku, oziroma Velikem Bogatinu. No, za naju markirana pot predstavlja težavo, saj težko slediva markacijam, noge pač vlečejo po svoje na brezpotja 😊.

 

Mukotrpna pot se ne konča na Komni, pač pa se nadaljuje vse do Mahavščka. Žal moram reči, da ni prav nič zanimivega, vsaj dokler se nam ne odprejo razgledi proti dolini Triglavskih jezer. Na najbolj zahodnem vrhu najine grebenske poti pojeva malico in opazujeva vrhove v okolici Krna, ki jih, razen slednjega, tudi slabo poznava. Z vrha vidiva celoten greben, ki naju še čaka – Podrta gora je res daleč na vzhodu, do Mahavščka pa sva hodila že 4 ure.

Nič, spustiva se po travnatem grebenu proti Vrhu Škrli in naprej na Kser, pa čez Vrh Planje na sedlo Planja s katerega se po sitnem melišču vzpnemo na Tolminski Kuk, ki je tudi najvišji vrh Spodnjih Bohinjskih gora. S Kuka se spet spustiva dol in nadaljujeva na Zeleni vrh, drživa se grebena in se vzpneva še na Mali vrh, Podrta gora je sedaj na dosegu roke.

 

Podrte gore se lotiva po »famozni« gladki plati, ki ne predstavlja prav nobenega problema in je tudi edini zanimiv detajl na celi turi – v skupnem časovnem obsegu: 3min. Da ne bo pomote, ta del je zahteven s težavami II. stopnje, a tisti, ki ste takih zadev vajeni, boste razočarani ker je prehitro mimo. S sedelca nadaljujeva direktno navzgor, nato pa rahlo desno po najlažjih in najbolj logičnih prehodih. Vrh je povsem razrit, kot bi ga pred kratkim nekdo zoral, strele najbrž?! Ne zadrživa se dolgo, časa nimava prav dosti, zato kar začneva sestopati na vzhodno stran.

 

Na začetku se drživa vzhodnega grebena, nato pa se začneva spuščati po sistemu šodrastih poličk proti melišču, ki ga vidiva pod nama. Tu so težave večje kot tiste pri vzponu, okoli pošodrane II. Po melišču se spustiva na označeno pot, ki po južnih pobočjih preči Podrto goro in Vrh Konte, ter v Škrbni zavije na severna pobočja pod Vrhom nad Škrbino. Na severni, senčni strani je že konkretno hladno, sestopava kolikor se da hitro in pod sabo gledava pot, ki naju še čaka. Ves čas slediva markirani poti, ki ji ni videti konca. Končno zagledava table na razpotju, Dom na Komni 45min – najraje bi se usedel na tla in zajokal kot mali otrok, ni se nama več dalo, ker pač ni bilo dovolj zanimivo, da bi se lahko zabavala.

 

Stisneva, drugega nama tako ali tako ne preostane! Pri koči sva po 30min in takoj začneva sestopati v dolino. Pot čez Pekel se spet izkaže za pravi pekel. Tečna je za gor in za dol. Zadnjo uro hodiva po temi, spet je mrzlo. Nekje spodaj v temi zagledava luč, blizu sva, saj veva da nama sveti avtomat pri vhodu proti slapu – kako čudovito je videti tako naravno svetlobo sredi gozda, živali so zagotovo navdušene, midva pa tudi! ☹ Še 10 min in že sezuvava smrdljive čevlje pri avtu. Ura se je po 12 urah in 40 minutah ustavila, v tem času sva prehodila 31km in naredila 2300 višincev.

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags