Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Dimniki, Luknja peč, Rjavina

July 20, 2019

Vrh gore ne dosežemo z vrha gore. Začnemo v dolini in se vzpenjamo. Ta pot je krvava.

 

V času, ko večina še trdno spi, se Lea, Marko, Stjepan in jaz, že furamo v Kot. Ob 5h krenemo s parkirišča v Kotu in bojevniki zaspanosti že pridno hodimo navzgor, v smeri Staniča. Oh, koliko je že bilo takih neprespanih vikendov v zadnjih letih? Hm - čisto vsak? In še vsakič, ko se moram spraviti s postelje, si momljam v brado: »Pa kaj je meni tega treba?« In še vsakič se naslednji vikend zgodi ista zgodba. Razen če so sekire padale z neba, pa še takrat smo stekli na Vrtačo ali Begunjščico. Pričakovanje po novi turi se v bistvu začne že isto sekundo, ko se stara zaključi. Ne glede na žulje. Človek vedno znova najde energijo za tisto kar mu v prsih razganja radost, tisto, kar mu daje nov, svež zagon. Če hočeš kaj preseči, moraš najprej seči in če hočeš kaj pregristi, moraš zagristi. Ker z gorami pač ne moreš barantati.

Dva, trije vici po lepi stezici skozi dolino Kot in že smo pod sila mogočno steno Rjavine. Tu se pa tudi začne naše veselje 😊. Že takoj na začetku poti se kot šolarčki lotimo prvega, od vode spoliranega, skalnega skoka. Nadaljujemo po precej strmem melišču. Vsem nam precej mukotrpen teren, razen za Leo, ki se kot podivjani gams požene naprej. Jaz, Marko in Stjepan pa počasi za njo, klepetamo … noben od nas se ni kaj dosti oziral kje hodimo, ker je ves teren pred nami deloval precej shojen. Malo levo, malo desno.  In tako naprej – bla, bla, bla in melišča je konec, poti pa tudi – »OPA, to pa ne bo prav!« Klepetanje je nevaren šport 😊, naredili smo 200 višincev preveč! Ampak za animacijo po gladki steni smo imeli še vedno dovolj časa in energije 😊 Gremo nazaj dol, do prehoda v levo (gledano od spodaj) in proti spektakularnim policam.

 

Globoko pod nami se v soncu kopa tudi dolina Kot, mi pa kot gamsi prečimo te noro privlačne in mestoma tudi zelo izpostavljene police v severni steni. Police nas vodijo vse naokoli, do izrazite grape, po kateri čez krajše skoke zlezemo pod greben. Okoli vogala pridemo do okna, skozi katerega se sedaj vidi Krma. Čez okno sestopimo po krušljivi grapi, držimo se leve, nato pa po travah strmo navzgor do grebena in na vrh Dimnikov. Na zahod se bohoti greben Dimniki-Luknja peč-Rjavina, odlično mesto za prvo malico. Iz ruzakov je dišalo predvsem po kmečkih dobrotah ... Stjepan je rekel: »fali nam samo još jedno pečeno prase« 😊

 

 

 Po malici sestopimo nazaj pod okno in začnemo precej tečno prečenje proti Luknja peč, sonce nas pali brez pardona. Po grapah in grapicah iščemo najbolj smiselne prehode, ki se jih itak ne da opisati, nadaljujemo vse do sedla kjer se nafilamo z vodo, nato pa gas v grapo na Luknjo Peč. No, za Luknjo peč ne bi izgubljal dosti besed, verjetno najbolj »gnila« gora na kateri sem stal – pojem šodranja in skromno rečeno - neprijetnega sestopa, ko samo čakaš kdaj se bo vse skupaj s tabo odpeljalo čez prepadne stene – FUJ, ni nam bilo všeč!

 

Skobacamo se nazaj na sedlo in pričnemo dolgo prečenje pod vzhodnimi ostenji Rjavine. Prečimo daljše snežišče in pridemo do »rdeče grape«, kot smo jo poimenovali od daleč. »Za spremembo« 😊 je tudi ta grapa totalna podrtija, juhu, vse frči v globino. Vseeno uživamo. Na izstopu pa zelena posteljica - mehka trava, ki kar vabi k udobnem počitku. Pred nami je še streha Rjavine. Hm, morda za odtenek manj tečna od tiste na Grintovec? 😊 Ampak res čisto, čisto malo manj.

 

Na vrhu smo spet edini (+ ena podlasica), edini smo tudi v oblaku, vse okoli nas se kopa v soncu. Po še eni daljši pavzi sestopimo mimo okna in naprej po grebenu, vmes bulimo v globino proti grapi, po kateri smo se v zimskih razmerah povzpeli na Rjavino. Lea se ni mogla načuditi kje je pozimi lezla. Iz vrha se je zdela res precej divja.

 

Sprehajamo se po grebenu in spet sproščeno klepetamo, Stjepan nam razlaga o projektu/iniciativi Planinarenje i penjanje za sve - glavni namen pobude je vključevanje čim večjega števila invalidov v dejavnosti pohodništva in plezanja. Več o tem si lahko preberete TUKAJ .To so ljudje, ki dokazujejo, da lahko z železno voljo in brezmejnimi sanjami, nemogoči dosežki postanejo mogoči! Meje v naših glavah si postavljamo sami.

 

Na Dovških vratcih se odločimo za sestop v dolino, čeprav je bil prvotni plan sestop čez Vrbanove špice, ampak to pride na vrsto drugič. Krajšamo po meliščih navzdol kolikor gre, pri razcepu za plezalno pot na Rjavino srečamo tudi prve ljudi ta dan – PRVE, po 12 urah! 😊 V družbi malih kozorogov sestopamo v Kot. Nekje na poti z Rjavine smo ostali z nekaj kapljicami vode, tako, da potočki, ki so posledica taljenja snežišča, pašejo skoraj tako kot mrzlo pivo v dolini. Skoraj 😊 A tudi pivo pride na vrsto - tik pred sončnim zahodom se usedemo na ruzake ob avtu in nazdravljamo na že milijonto epsko turo.

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags