Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Creta di Collina / Kollinkofel

July 15, 2019

Le malo pod vrhom Creta di Collina se sliši samo še prepletanje najinih sap ujetih v ritem. Srce ga narekuje po nevidnem ukazu ljubezni – ljubezni do gora in metuljev. Tistih metuljev, ki se tako redko naselijo v prazno telesno votlino.

 

Sem malo pojokcala prijateljici, da nimam apetita, da se mi zadnje čase po trebuhu sprehaja cel ZOO. Pa me vpraša, če sem zaljubljena: »V bistvu ne vem kakšna sem, ko nisem zaljubljena«. Moji metulji letajo na vse melodije. Tudi ob pogledu na nov feferon na okenski polici! Žal mi je za vse zamrznjene duše, za vsa pristrižena avanturistična krila in za vse, ki mrko gledajo sreči v oči. Ker so se tako odločili. A kdor je zaljubljen, je (lahko) tudi slep 😊 In včasih pač butneš v zid! Buška na čelu se je na vrhu zasvetila tudi nama. Sneg in sodra sta premešala mrzel zrak, Creta di Collina pa se je samo ledeno nasmejala. Najin »pravi vrh« - Kellerspitzen je bil še kakšno uro naprej. V zameno za poslastico nama je vreme serviralo staro afero – OBRAČAJ! Zavrnjeno poželenje boli. Boli. Kot odtrgani poljub. A v skali bo žila utripala še naprej, naslednjič. Tudi svoboda nima vrednosti, če ne občutiš njenih mej. Pobožava se z besedami in zalijeva dan z nasmehom. Zakaj neki bi zlagala razočaranje v nebotičnik, zakaj neki bi ne več verjela v pravljice? Še bova videla neskončni horizont - trik, ki vedno vžge. Gora počaka. A midva znava čakati še dlje. Da se potem lahko kopava z metulji in zajci in sloni 😊. Na Kellerspitzen tudi s kozami. Ti pa ostani zvest plimi in oseki bloka. Zdrajsan od neskončne apatičnosti in zagrenjenosti. Odločitev je tvoja. Ampak žal – po takšnih metulji ne letajo. Sem pa tja se pa še vedno kakšen izgubi. 😊

 

S firbcem v culi se odpraviva iz tihe Ljubljane, ki se boji luči. Čez Avstrijo se odpeljeva do prelaza Plockenpass, na izhodišče za Kellerspitzen (najin cilj). V daljavi že s parkirišča vidim še zaspano goro, zaspano kot mamimo popevko za lahko noč – ninanana. Zaspana sva tudi midva. Iz Ljubljane sva se vozila 3h. Začetni vstop v dolino je neverjetno zelen - poln rastlinja, ki nabira višince vse do okoliških vrhov. Hodiva po stari vojaški mulatjeri, kmalu naju oznaka usmeri na pot 146. S poti kmalu zavijeva desno gor proti izrazitemu grebenu. Pred sabo ves čas vidiva prvi vrh - Creta di Collina, po cca. dveh urah prideva po strmejši poti na greben poln vojaških ostankov. Naravni bunkerji, obzidja, železje … pod nama ves čas občudujeva travnato pobočje prepredeno s stezicami. Čisto nič nebi bilo narobe, če bi še kaj kasneje zavila z »glavne poti«, ker so se grebenu na avstrijsko stran pridruževale še mnoge bolj ali manj izrazite potke. Po grebenu se sprehodiva do konca, vstopiva v vzhodna ostenja Crete di Collina.

 

Na začetku pot poteka po strmih travah, nato pa preči v široko grapo, kjer se teren hitro postavi pokonci. Najzahtevnejši del je izpostavljena prečka, kjer je tudi svedrovec, a zavarovan ni. Skala je dobro razčlenjena, na pravih mestih so tudi rdeče pike, da lepo slediš smiselnim prehodom. »V eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh 😊«, si prepevam potihem, in plešem. Skalni ples. Uživava. Dokler je trajalo. 

 

Po dobrih 30min »poplezavanja« prideva na streho gore in vštric nama pridejo tudi oblaki. Oh, ti sivi obiski, saj so bili najavljeni, tako, da groznega presenečenja ni bilo, a vseeno sva upala, da bo zdržalo do Kellerja. Menda je pot do vrha še čisto sveže speljana. Od vrha prečiva še precej prepadni greben in se spustiva nekoliko nižje na drugo stran. Grebenu bi se lahko tudi ognila po južni strani vrha. Prideva do zelo zanimivega bivaka v skali, in privoščiva si malico. Ko se odločiva nadaljevati, je z neba ponovno potrkala ledena roka – sodra. Tu se odločiva, da sestopiva - v mokri skali nimava kaj delati tako visoko. Creta di Collina ima 2691, Kellerspitzen pa 2769.

 

Sestopiva po zavarovani poti 171a, v nadaljevanju (na razpotju) pa spet po poti 146. Vmes naju pa pere. In pere. Deževalo je, kot, da ves tisti klorofil po dolini še ni dovolj ozelenel 😊 Kdaj si pa ti nazadnje nastavljal lička dežnim kapljam? In bil zaljubljen v premočene gate in bazenčke v čevljih? Ob naslednji nevihti imaš priložnost, da odpreš vrata kakšnemu metulju 😊

 

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags