Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Strma peč - Zabuš - Curtissons (Grebensko prečenje)

July 6, 2019

Pamet in poželenje sta stopila v ring. Končno sem splavala na površje vseh slabih in najslabših novic z gora. Resnično me je dotolkla čisto vsaka vest o vsakemu, ki je šel v natikačih v skalo in potem odkotalkal v dolino. Oprezala sem za vsakim helikopterjem. V eter spomina o gorah sem priklicala vedno znova samo še slabo, slabo, slabo … sama sebi sem postala že zelo naporna, sploh, ko sem razvijala scenarij kako in kaj neki se je zgodila kakšna nesreča: »kolikokrat se je odbil od skale? Je bil usoden že prvi udarec? Upam, da. Kaj neki je razmišljal tistih nekaj metrov padanja?« Mrzla je misel poraza. Natančnost v takem razmišljanju pa čisto odveč. In pričakovanja pred novimi turami so ovenela. Razmišljala sem že, da bom zabrisala čevlje v smeti. A tudi to ni bila opcija, ker sem jih dobila za rojstni dan in bi me slaba vest potem še dosti bolj mrcvarila. Vsa ta hribomanija je postala res že absurdna. Kot, da govorimo o razprodajah. Vse tiste, ki bi »opozorilne« novice morale kaj ganiti, pa jih verjetno sploh ne. Grizem se pa jaz, ki pozno ponoči študiram karte in priročnike. Ampak, gora moj greh, prišla je pome, me nežno požgečkala in zbudila ob 3.30. In končno sva se imeli super. Še zjutraj sem se z Montaževimi stenami gledala kot ranjena srna, že kmalu sem po njih brusila korake, da so gorela pljuča. Hormoni sreče so plesali bugivugi, in divjali kot Viole na tribunah.

Splanirali smo turo na Strmo peč, potem pa po grebenu (brezpotju) na Zabuš in Curtissons in nazaj dol. Jutranji koraki proti Strmi peči so bili zelo prijetni. Čudovita okolica. Vsaka naša celica je hitro postala vešča okoljske fonetike. Pot smo pričeli ob 6ih, na škrbini Vandul smo bili ob 7ih.

 

Impozantno. Stena, ki jo gledamo tukaj, izgleda resnično nepodkupljivo. Nadaljevali smo po navpični steni z zajlo, potem pa še naprej mimo bivaka in do vrha. Gor smo bili ob 9ih. Ves čas poti smo držali sonce v rokah, a nebo za nami je sklicalo težke oblake. Dolgo malico smo si privoščili, čakali, da se kaj spremeni za hrbtom. Brezpotja na strmih travah pač ne morejo biti v oblaku (trava mora biti nujno suha). Dokler smo se vrnili nazaj dol do škrbine, sem stiskala fige, da se bo naredilo vreme. Jurij je med tem verjetno že osemkrat zmajal z glavo. Brala sem ga, kot otroško enciklopedijo. Imel je že plan B. Ignorirala sem ga in vreme je nastavilo svoje drugo lice. Sonce.

 

Ob 12.00 zagrizemo v strme trave, južna pobočja Zabuša, iščemo logične prehode. Vmes postane teren že lepa III. Zelo prepadna pobočja s pikico trave. Obrnemo, iščemo druge poti, vse samo še slabše. Jurij je med nami najmanj navdušen, da sploh nadaljujemo pot. Poleg zoprnega prečenja, ga je še najbolj skrbelo to, da se naredi slabo vreme. Po isti poti nazaj dol, z vidljivostjo 0, pa gotovo nebi šli. Na parih kvadratih pobočja smo tako porabili vsaj 45min. Trudila sem se, da ne izgubi volje. Iskala poti, kombinirala. Potem se je pa vreme popolnoma sčistilo in smo šli. Še vseeno po tisti isti prečki, a od prečke naprej je bilo vse »veliko« lažje. Cepini so ves čas rahljali zemljo, mišice so bile napete kot strune. Strmo, strmo, strmo! Plešem v ekstazi. Vse zaskrbljene vrzeli v moji glavi je zapolnil mir, sproščenost. Gora je res pravi mojster. Iz nas naredi kar želi. Ampak čisto vse, kar si zaželi. Če je v tebi samo trohica dvoma, te udari točno tam in ne spusti. Zadušljivo kot v objemu kakšne debele babi. Še dobro, da gora ne ščipa v lica.

 

V dobri urci smo na grebenu. Pade prva petka. V meni se baha veselje. Kotali se od sreče, ki je končno spet vzklilo. Do vrha Zabuša hodimo po razglednem in dolgem grebenu. Na skrajnem vzhodu grebena pa sam vrh Zabuša: 13.30. Nadaljujemo pot proti Curtissonsu, sonce je še kar kazalo svoje zobe in grickalo nas je vse do asfalta. Na Curtissons nobene pametne »poti«, strma pobočja mi zvračajo noge, poglabljajo žulje.

 

Na grebenu »Klavnih nožev« bulimo globoko v dolino Dunje, do tal je dober kilometer zraka. Po grebenu hodimo vse do stika s označeno potjo na Montaž, tu zavijemo desno proti dolini. Verjetno bi šli še na Montaž, če le nebi bili tako pozni in ožuljani. Aha, in rahlo rdeči v nos od sonca 😊 Dovolj je bilo sonca, sploh za Stjepana. Pravil nama je namreč zgodbo iz svojih »jamarskih dogodivščin« - da je enkrat spal v jami šest dni. 😊

 

Zapustimo parkirišče, zavijemo na Rabeljsko jezero. Hladna voda, bose noge, pivo … za nami ostanejo samo še drobtinice pravkar vzhajanega zadovoljstva in izčrpanosti.  

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags