Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Južni greben Kočne (Na Križu, Kokrska & Jezerska Kočna, Grintovec)

June 29, 2019

Večno iskanje novih avantur, samote in občutka prvinskosti nas dela boljše. Ne krepi le fizične kondicije, izpopolnjuje nas tudi duhovno. Narava ponuja mnogo več kot jo je človek pripravljen sprejeti, vsrkati vase. Zato tudi izbira naših tur / lokacij ni naključna, želim(o) si stika z naravo, nazaj k osnovam 😊 da najdemo stik s samim seboj. Zato moraš tja, kjer so poti osamljene, skoraj že zabrisane, po katerih stopajo le redki. Ko v celem dnevu ne srečaš žive duše, veš, da si na pravi poti 😊 A ni važna samo pot po kateri stopaš, pomembno je tudi kaj s te poti odneseš, s kom doživetja na poti deliš.

 

Zanimiva izkušnja s Planjave, kjer smo v neugodnih pogojih z našimi dragimi sosedi Hrvati spletli prijateljske vezi, nas je močno povezala, ustvarila je novo prijateljstvo, ki je temeljijo na ničemer drugem, kot na ljubezni do istega hobija, načina življenja in podobnega razmišljanja. Do gora. Tukaj nizamo te izkušnje, doživetja in spomine, ki jih na kavi v centru mesta pač preprosto ne moremo. Kljub jezikovnim preprekam uživamo v družbi drug drugega in nas take malenkosti sploh ne motijo. Različni smo, a hkrati zelo podobni. Ko smo v hribih, ni pomembno iz kje smo, kdo smo in kaj počnemo, tu smo vsi isti, enakovredni. Kako čudovito bi izgledalo življenje, če bi se tako obnašali v našem vsakdanu in ne samo v resničnem življenju visoko v hribih. V hribih se nikoli ne drznemo vprašati kaj kdo počne v življenju, kako živi, kakšen avto vozi, ima kredit,... to v hribih, kjer živimo resnično življenje, sploh ni pomembno.

 
S Stjepanom smo na zvezi že vse od tiste epske ture na Planjavi, končno se je vse poklopilo in uspeli smo se dogovoriti, da zopet skupaj nekam zarinemo. Ostali člani tiste “odprave” so bili iz takšnih ali drugačnih razlogov odsotni, zato smo se na turo odpravili Marko, Stjepan in jaz. Lani sva z Leo splezala na Kočno po JZ grebenu, tokrat pa sem splaniral turo po bolj samotnem in tudi malo bolj divjem J grebenu. Ker se je Stjepan moral pripeljati iz Zagreba, smo naredili kompromis in se dobili v Kranju ob 5. uri, tako, da njemu ne bi bilo treba vstajati sredi noči. Skupaj krenemo proti Kokri in nato do parkirišča na Suhadolniku, kjer je že nekaj avtov. Počasi hodimo po cesti, Stjepan nam pripoveduje o nedavni odpravi v Iran, z Markotom srkava njegove zgodbe kot spužve. Pot do “zgornjega parkirišča” oz. uravnave, je en sam hudournik, očitno so močne nevihte v prejšnjih tednih “spucale” grape, prod in skale pa so se ustavile šele v dolini. Na uravnavi zavijemo levo in po strmi vlaki nadaljujemo proti zahodu. Težko je opisati nadaljevanje v kolikor tam še niste bili. Ko se razrit kolovoz konča, nadaljujemo naravnost navzgor v strm gozd in iščemo logične prehode, dokler ne pridemo na čistino in pred sabo zagledamo levi krak južnega grebena (greben ima obliko obrnjene črke Y, zato ima v spodnjem delu dva kraka). Naredimo krajšo pavzo in si nadenemo čelade. Po mokri travi se iz senčnih pobočij povzpnemo na sonce, in kmalu je tudi vse več skal.

 

Zaplezamo v prvi skok(ec), ko zabobni. Nad nami je bila stena – stisnjen ob steno pomislim: »zdaj nas bo pa nekaj pobralo«. Obrnem glavo in pogledam navzdol – mimo nas je dobesedno priletel gams v polnem šprintu – za nekaj trenutkov smo se vsi trije samo debelo gledali, nato pa se začeli režati, kakšna skala neki 🤷🏻‍♂️ 😊 Nadaljujemo po travnati rampi in prečimo nekoliko proti vzhodu. Po travnati polički pridemo do manjšega žlebička, kateri nas izpljune na položnejša pobočja pod ogromno skalno gmoto, ki jo obidemo po desni strani. Okoli nas se preganjajo meglice, opazujemo njihov ples. Sledi strm spust v manjšo škrbino, iz nje pa splezamo na levo, kjer stoji tudi edini možic na celotni turi. Nad možicem zarijemo kar direkt gor, po par metrih se pred nami pokaze lepa rampa. Plezanje II. stopnje je čisti užitek, skala je popolna. Višje nam pot zapre skok, Marko najde lažji prehod na levo, s Stjepanom pa se vseeno odločiva nadaljevati čez skok, ki je za vsaj stopnjo težji in precej izpostavljen. Zlezeva čez, spet smo vsi trije na kupu, držimo se grebena, zahtevnost pa se giblje okoli I. stopnje, kasneje se teren povsem uravna in do vrha je samo še hoja kot po površju Lune.

Najprej se napotimo proti vrhu Na Križu, prečimo kar direkt po grebenu. Na vrhu si privoščimo malico, nato pa se po isti poti vrnemo na škrbino, kjer se prične zavarovana pot na Kokrsko Kočno. Ena, dve, tri in smo gor. Ne ustavljamo se, nadaljujemo kar proti Jezerski. 20min kasneje stojimo še na tretjem vrhu. Gledamo proti Grintovcu, na poti je še nekaj snega, a zgleda kot da bi se ga dalo v večini obiti. Odločimo se, da gremo še tja, nato pa v dolino. Sestopimo iz Jezerske Kočne, malo za trebušastim prehodom zavijemo desno, na označeno pot za Grintovec. Snega je Na SZ pobočjih še precej, a z malo iznajdljivosti ne predstavlja prav nobenih težav. Spodnji del obidemo s poplezavanjem po skalah nad snegom, višje pa med steno in krajno zevjo, prostora je ogromno, pa še veliko bolj varno je kot prečiti strma pobočja brez opreme. Samo še nekaj višincev trpljenja po šodru pa smo končali z nabiranjem višinskih metrov. Na vrhu je seveda gužva kot na Portoroški plaži. Vsaj 20 let nazaj je bila, ko sem bil nazadnje tam 😊 Malo se spočijemo, poslikamo J greben Kočne, Stjepanu popijemo Jamnico in pojemo čokolado, ter sestopimo čez streho.

 

Pri sestopu ugotavljamo, da ga ni denarja na tem svetu, za katerega bi se ob 14.30 lotili vzpona po tej poti – trume ljudi na poti navzgor so bile očitno drugega mnenja. Zagotovo pa železne volje. Tej so šele tapravi norci, ne pa mi 😊 Sestopimo na Kokrsko sedlo, nato pa v dolino po Stari poti, kar je od nje še ostalo – pot čez Taško je odneslo že v zgornjem delu. Vsi smo ostali brez pijače, vročina je bila že precej neprijetna, vode pa nikjer! Kljub utrujenosti in neumornih sončnih žarkih pičimo kolikor nese. Pred sabo zagledamo razrito parkirišče, z mislimi smo sedaj samo še pri ledeno mrzlem pivu, ki nas čaka v avtu. Na hitro se spokamo in odpeljemo na plažo ob Kokri, ledena voda prekrvavi smrdljive, utrujene noge, mrzlo pivo pa nas odžeja. Stjepan zaključi: “tako malo je potrebno, da smo srečni!”, prav ima. No ja, za turo smo vseeno »porabili« dobih 10h in naredili 2100 višincev 😊 Še malo se podružimo, nato pa se odpeljemo v Kranj. Vsi trije z nasmeški na obrazu in kljub utrujenosti se polni energije poslovimo – obljubimo si, da se moramo več krat podružiti!

 

Ko planiraš turo je največja nagrada videti iskreno zadovoljstvo in veselje prijateljev! Idej in planov je še ogromno, brez dvoma še kakšno ušpičimo skupaj, se že veselim – naslednjič v polni postavi 😊

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags