Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Visoka polica (Cima delle Cenge)

June 15, 2019

Kdo se tu igra s hudičevim repom?

 

Ko sva zakorakala proti Visoki polici sem razmišljala – šansa, da danes zlezem do vrha, je tako majhna, kot luknja iz napačne strani teleskopa. Slab spomin na Rabeljske špice me je zasledoval, kot stekli pes. Pa se vseeno uspem odklopiti od vsakdana, od onesnaženosti vseh objav na Instagramu, ki kričijo po zlaganosti. Še kar se uspem čuditi, kako ljudje z visokimi izobrazbami, položaji, ne dojamejo najbolj primitivnega dejstva, da si kradejo dragocene minute, ure, zavoljo »popolnih« posnetkov na spletu. Socialna inteligenca je res zajeban izpit. Enkrat mi je znanka rekla: »Jaz bom tudi začela hoditi v hribe, da bom tako suha kot ti.« Kaj? A res nismo več zmožni nič početi samo zato, ker v tem preprosto uživamo? Moramo res biti obremenjeni s cilji drugotnega pomena? Z dokazovanjem? Zaporniki svojega uma. Ker plemenit človek, z diplomo iz »biti človek«, se bo ukvarjal sam s sabo, da bo še boljši, da bo pomagal človeštvu, dušne sirote pa se bodo ukvarjale z drugimi. S škandali. Sploh tisti, ki stojijo na prepihu rdeče preproge in prodajajo svoje meso. Ker je »like« postal valuta. Ena plus ena je dve. Upam, da tisti s pravo diplomo berete ta blog – dobrodošli 😊 Kaj hitro v tišini svežega gozda najdem svojo ubranost. Mir. Sopihamo proti vrhu.

 

Z Jurijem pustiva avto za rabeljskim jezerom ob cesti (na izhodišču za Jerebico). Ob 6h se podava na pot (tabla označuje Forcella delle Cenge, 2.30h, št. 656). Začetni del poti do koče pelje skozi prečudoviti gozd. Pot občasno seka brzice kristalno čiste vode. Res lepo. Že v štartu srečava tri moške, zadnjemu je visel štrik izpod pokrova :)  Malo me je zaskrbelo, da se odpravlja spet na turo, ko bom obračala. Do koče hodiva 1h, tam zagledava spet to trojico s štriki. Do škrbine hodiva še 1h, trojice ni za nama, očitno so šli plezat. Oblačno je bilo, na škrbini je mrzlo pihalo, vsake toliko je rosilo. Odločiva se, da greva naprej. Do vrha in nazaj dol sva hotela »izkoristiti« še suho skalo. Nisva vedela kaj pomenijo vsi ti sivi oblaki. Predno zlezeva po zajli dol do škrbine, nadeneva čelade. Vstopiva v grapo (II). Za moj okus »poplezavanja« - super grapa. Nekaj spretnosti in elastičnosti v bokih in gre. 😊 Skala je kompaktna, res dober oprijem. Po izstopu iz grape se prične precej izpostavljen in še vedno strm teren. Skala je še vedno zelo dobra, pomagava si tudi z borovci. Celotno pot od škrbine do vrha pa je vsekakor nujna zbranost.

 

Od škrbine do vrha je minilo cca. 30min. Še nikoli nisva bila tako zgodaj na vrhu – ob 9.30. Hitro se spustiva nazaj dol, ker naju je skrbelo vreme. »Od škrbine naprej lahko zliva kolikor hoče, do tja pa naj bo suho« si misliva. Sestop je bil seveda težji. Ni bilo najlepše hoditi po grebenu in izpostavljenih policah v takem vremenu. Sivi oblaki, močan veter. Zdaj razumem –»če partnerja v gorah nista povezana s srcem, boljše, da sploh nista povezana.« Jurij me prime za lica in pravi: »Lea, fokusiraj se na skalo pred sabo in ne na skalo pod sabo. Sploh če je ta zadnja več kot pol kilometra pod tabo«. Pa je šlo. Z užitkom. Ko sva prišla spet do škrbine, sem od veselja in ponosa vriskala. Mislim, da drugič v življenju v gorah 😊

 

Potem se je pa prikazalo sonce. Spustila sva se nazaj po isti poti dol, ob pogledu nazaj na vrh videla dva planinca, ki sta splezala »Diretissimo« in srečala še tri planinke, ki so se podale na isto destinacijo. Bila sem šokirana: »A res? Gospe se odpravljajo na tako divjo turo? Kako? Ali je sploh to divja tura? Kaj sploh je divje?« Pa sem se ujela v lastno past – ko se me dotaknejo negativni komentarji o turah, in to od tistih, ki v hribe ne obrnejo niti pogleda, kaj šele, da bi položili korak. Danes zasledim na FBju, da so tiste tri planinke bile na vrhu. Kdo se potem tu igra s hudičevim repom? Mi, ki živimo svoje sanje, ali oni, ki sanjarijo zlagane? Pa še to samo sanjarijo. Planinkam verjetno navadno, meni fascinantno. Vsem nam bravo. 

 

 

 

Po turi se klasično namakamo nekje v hladni vodi. Rabeljsko jezero je bila končna točka. Malo sva se namočila, malo posončkala, zavila na pico pod Mangart in v Ljubljano. Mimo kolon. Dolgih kolon množice, ki se vrača iz morja. To je to. Raja. Hudičev rep.

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags