Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Rabeljske špice (Prima & Seconda)

June 2, 2019

Otvoritev letošnje sezone v topli skali. Po dolgi in skromni zimi, smo si končno privoščili kopno turo z lahkimi nahrbtniki in nizkimi čevlji – ah, poezija! Še vsakič, ko smo se iz zahodnih Julijcev peljali mimo Rabeljskega jezera smo opazovali impozantne špice, ki štrlijo visoko nad Rabljem. Pred tedni smo »sprožili« akcijo in čakali na ugodne razmere oziroma vreme, kar je letos pravi projekt! V soboto sva z Leo ob vračanju čez prelaz Predel, še zadnjič »vrgla oko« na špice in naslednje jutro smo ob nič kaj zgodnji uri – 9h, štartali iz parkirišča.

 

Začetek poti poteka po široki makadamski cesti, nato pa kar hitro zavijemo desno v gozd in sledimo oznakam za pot 520. Po gozdu se pot zložno vzpenja, preči nekaj sitnih grap, nato pa sledi še zadnji vzpon do izravnave in prečenja gozda vse do koče/bivaka »Cinque Punte«, do katere smo hodili približno 2 uri. Tam naredimo pavzo, malo pojemo, se razgledamo okoli in se lotimo iskanja sveže vode – pipa pri koči sicer je, a je voda še od zime polna raznoraznih, sicer naravnih, umazanij. Ko se čez jaso odpravimo proti vstopu v plezalni del, se na desni strani, malo nad gozdom, prikaže potoček, pri katerem napolnimo bidone in odrinemo naprej po melišču.

 

Vstop v plezalni del je precej lahko najti, tam nas čaka možic in na žalost tudi že nasprejane rdeče pike, brez katerih naši dragi sosedje očitno ne morejo in z njimi radi počečkajo tudi najlepša brezpotja. "Pot" se strmo vzpne in hitro pridobimo na višini, ter pridemo do večkrat opevane in res zelo izpostavljene prečke – zagotovo detajl ture. Tu se Lea odloči, da bo obrnila, ni imela dobrega občutka in v takih primerih je seveda sestop edina pametna odločitev.  Z Markotom nadaljujeva in se res ekspresno vzpneva do škrbine, kjer pot zavije na severno stran gore – sledi le še lažje poplezavanje po rampi, ki nas praktično izstreli na prvi vrh – PRIMA, tudi najvišji izmed petih špic. Vpiševa se v knjigo, ter ugotoviva, da letos še ni bilo vpisa.

 

 Takoj začneva iskati prehod proti drugi špici, seveda najprej lepo zalutava, zato splezava nazaj gor po perfektni skali – če bi bili oprimki pobarvani, bi človek mislil, da je v PCL-ju. Direktno s prvega vrha se spustiva dol proti izraziti grapi, v katero vstopiva s pomočjo borovcev in se po njej spustiva do dna, nato pa zavijeva levo na trave, po katerih prečiva do grape, ki vodi na drugo špico. Vzpon na drugo špico je lažji od vzpona na prvo, potrebno je le nekaj občutka pri iskanju logičnih prehodov. Stojiva na drugi špici – SECONDA, spet se vpiševa in začneva sestopati.

Po grapi se vrneva nazaj na vrh prve špice in seveda po isti poti sestopiva tudi s prve. Že pri vzponu sva malo nad prečko videla rdečo puščico v desno, ki je vodila v strmo grapo, na vrhu katere je bil štrik, za lažji sestop oziroma vzpon po mastnih skalah. Prebrala sva, da so nekateri izbrali to varianto, ki naj bi bila lažja – nikakor ne! Spustiva se po štriku v grapo, ko prideva iz nje se znajdeva na prepadnih policah, pot pa se nekako izgubi. Iščeva in iščeva, kjer bi bil smiseln prehod, naposled najdeva prehod pod mokro in mastno skalo, ki jo prečim, ne diši mi, zato splezam nazaj. Odločiva se, da splezava skozi grapo in se vrneva po smeri vzpona. Pred najbolj sitno prečko, opaziva komaj vidno stezico v levo, grem preveriti – to je ta »pot«, ki pelje pod mastno skalo proti grapi – moje mnenje je, da je ta varianta težja, bolj sitna. Prečka je v sestopu še za odtenek zahtevnejša, vsaka napaka bi tu bila usodna, o tem ni dvoma. Včasih se smejem, ko športniki pravijo, da so dali 110% od sebe in si mislim: "NEMOGOČE je dati več kot 100%", a sem jih v takih situacijah začel razumeti – tudi 150% je možno 😜 Pazljivo zlezeva dol in že stojiva na melišču, zmaga! Potrebno je poudariti, da bi bilo brez borovcev/rušja vse skupaj precej, precej težje. Sicer se težave gibljejo okoli II. stopnje. 

 

Mimo potočka sestopiva do s soncem obsijane jase, kjer naju je čakala Lea. Tam šele pogledam na uro in ugotovim, da sva za vzpon in sestop porabila skoraj 4 ure! Po malici, se odpravimo po poti 520 naprej proti Monte Sciober Grande (Šober), katerega dosežemo po slabi uri hoje. Na vrhu se razgledamo v vse smeri in z Leo opraviva obvezno »uro geografije« ter poimenujeva vse vrhove, ki jih poznava. Nadaljujemo po širokem, razglednem grebenu pod Veliki Grintavec in nato zavijemo levo, ter se počasi začnemo spuščati proti dolini. Ker nimamo dokumentov (😂), moramo pred državno mejo zaviti levo navzdol po mestoma slabo vidni poti. Sestop je pravi užitek, tako lepe poti pa že dolgo ne! No, lepa je bila vse dokler nismo prišli na popolnoma razsuto melišče, katerega smo morali prečiti, da smo prišli spet v gozd. Po široki gozdni poti cikcakamo ob kristalno čisti reki, ki nas navdušuje s številnimi tolmunčki, ki so kar klicali naša, zdaj že razbolela stopala.

 

Iz gozda stopimo na ogromna prodišča v osamljeni dolini "Val Romana", ki jim ni videti konca. Sprehajamo se po pesku in občudujemo vrhove za nami, ki se svetijo v sončnih žarkih. Do avta nas čaka še kar nekaj kilometrov šodra, a je vsaj ravno 😅 Pri avtu se ura ustavi na 10h 10min, hitro sezujemo čevlje, noge namočimo v ledeno reko ob parkirišču in odpremo prav tako ledeno pivo – še kako zasluženo! Za piko na i, nas pred Ratečami pričaka popolna mavrica – ČU-DO-VI-TO!

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags