Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Rombon

May 26, 2019

Na poti iz službe vozim slalom med lužami in razmišljam o tem kakšen uvod v nedeljsko potepanje naj spišem. Lep uvod bi spisala. Da bodo ljudje prebrali do konca. Si mislim. Toliko zgodb me vsakodnevno navdušuje, uči, mi da misliti. Toliko vsega bi povedala še vsem ostalim. Ampak kaj hitro blago pesimistično zaključim, da je moj svet moj in važno je, da se v njem počutim jaz dobro. Pomirjeno. Torej, katero misel potegniti iz rokava? Sledi sebi? Ne primerjaj se? Bodi hvaležen za to kar imaš in ne nesrečen za tistim, kar nimaš? Ah, rokavi so kratki. Misel pa bosa. Danes se vsi na vse spoznajo. Gora pa je tudi še vedno tam. Včeraj obsijana s soncem, danes v dežju. Spira najine sledi. Kako hitro gre vse v pozabo. Če hočemo. Če si pameten, pa se iz preteklosti kaj naučiš, kolikor pač lahko prebaviš, ostalo je zgubljeno. Kot počivališča mnogih bunkerjev in zatočišč na Rombonu. Se mi zdi, da današnja družba ni kaj dosti prebavljala tiste prve svetovne vojne. Kvečjemu smo še bolj puhli, grabežljivi, egoistični in škodoželjni. Če bi dali na kup vse zlate medalje za »zlivanje gnojnice« drug po drugem, bi dobili še en Triglav. Ampak tam še nisem bila. Še dobro.

Rombon je padel, ker sva iskala turo, da bo dolga in povsem kopna. Pot sva pričela ob 8.00 v Klužah (532m n.v.) To je pomenilo, da bova naredila cca. 1700m višincev (Rombon, 2208m n.v.). Že na začetku naju pozdravi prečudovit razgled na divjo in kristalno čisto Koritnico, pogled nama ukrade tudi mogočna trdnjava Bovške Kluže. Podava se po poti proti vojaškemu predoru. Sva se veselila teme in čelnih lučk v mokrem ter skrivnostnem predoru, žal so se ob vstopu takoj prižgale stropne luči. Eh, ta turizem, ubijalec dogodivščin 😊 Nadaljujeva po lepi poti skozi gozd. Po cca 20min prideva do vojaške utrdbe Fort Hermann. Spet se vklopi domišljija. Raziskujeva teren kot svinje tartufe. Nadaljujeva spet skozi strm gozd. Strmina popusti šele, ko prideva iz gozda. Pot je ves čas zelo enostavno sledljiva.

 

Na prvem razglednem pomolu nekaj malega pojeva in na strmem pobočju za nama ujameva nekoga, ki se spušča nekako proti nama. Pozneje srečava to gospo iz pobočja. Le ugibala sva, če je za sestop poznala kakšno brezpotje? Nama je že zadišalo raziskovanje. Nadaljujeva in kmalu prideva do labirinta ostankov iz 1. svetovne vojne. Spet zamujava, ker se spet igrava in premetavava ostanke železja, žebljev … 😊 Počasi se je začelo oblačiti, počasi pa tudi midva proti vrhu. Na sedelcu, koder se priključi pot iz Bovca (Za Vrzelno – še vse zasneženo) je še en manjši skok (sicer se ga da normalno obiti) a jaz sem morala malo potestirati nove čevlje – držijo, skoraj same hodijo 😊. Opaziva tudi že Čuklo pod nama. Ob 12.30 sva na vrhu. Oblači se vse okoli naju.

 

Jurij predlaga, da greva nazaj dol po občutku, da se bova že priključila pravi poti. Pot sva si sicer res skrajšala, ampak tista gospa je bila še vedno neznanka 😊 Med vračanjem naju ujame še dež, ampak še vedno preskromen, da se nebi mogla skriti pod velikimi krošnjami v gozdu. Takšni so sprehodi samo v filmu. Kako sva uživala! Precej vesela sva bila tudi gretja sedežev v avtu in poznejšega piva ob jezeru Predil 😊

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags