Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Planjava (grapa za Vratam)

May 11, 2019

Timsko delo premika gore. Gore pa nas. To sobotno avanturo na Planjavo si bomo vsi zapomnili za večno. Tura je bila zahtevna - tako tehnično, kot orientacijsko (v pogojih, ki smo jih imeli mi). So mi rekli že mnogi, da naj ne bom skromna glede težavnosti. No, ni bilo enostavno, niti kratko (10h). Meje zmogljivosti in poguma so se konkretno premaknile. Meje hribovske navezanosti in zaupanja pa tudi. In vse smo uspešno zrihtali zaradi vseh glav in dobrih ljudi, ki smo se zbrali (našli) na kupu. Slovensko Hrvaška naveza – čista petka!  

 

Planjavo sem po brezpotju za gor (grapa za Vratam), prehodila že lani poleti. Takrat sem se vračala čez Kamniško sedlo, tokrat smo za sestop zbrali Repov kot (eni smo šli čez Planjavske zelenice, eni pa čez Srebrno sedlo – oboje je brezpotje). Ko te ujame 100% megla in si na brezpotju (prvič), kjer še tisto malo nakazano potko prekriva sneg, si zelo milo rečeno - v velikem izzivu (da ne bom rekla težavi 😊). Znajdi se. Razmišljaj, mirno dihaj in pretvarjaj se, da te ne zebe.

 

Iz parkirišča, (iz Jermance), krenemo ob 6:00. Hodimo cca. eno uro in naletimo na skupinico planincev. Hitro ugotovimo, da so vsi Hrvatje. Hitro pa tudi ugotovimo, da zelo dobro poznajo naše gore in da se odpravljajo v isto smer kot mi. Kaj takega?! Že med domačimi hribovci je to brezpotje (grapa za Vratam) zelo malo poznana, kaj šele čez mejo. Bravo! Srečali smo se pa zato, ker so zgrešili pot in so se morali vrniti. Da ne zgrešiš brezpotja - grape za Vratam, je ključno, da na »križišču«, koder leži posekano drevo, skreneš s poti proti Repovemu kotu, LEVO. To je prva »markacija«. Potem v nadaljevanju, da ne zgrešiš grape, pa s poti skreneš desno gor proti pobočjem. Še ena »markacija«, ki ti pove, da si prišel predaleč, je lestev. Če si pri lestvi, si predaleč. Lansko leto sva z Jurijem dvakrat konkretno odtavala, tokrat pa vse OK. Tudi skupina Hrvatov se ni jezila, da poznamo pot. Sledili so nam.

 

Zelo prijetna skupinica, nič kaj preveč glasna, a tudi precej raznolika, nam je hitro postala všeč. Beseda, dve, tri in že smo se skupaj smejali. Njih pet: Sanja, Ida, Goran, Stjepan in še en Goran pa mi trije: Jurij, Marko in Lea.

Ko pridemo do vstopa v grapo (na cca. 1600 ob cca. 8:00), damo gor dereze. Zaplešejo cepini in šibamo po grapi gor. Precej moker sneg, do kolen se je udiralo. Sicer pa nič posebnosti. Vmes se grapa razdeli na levi in desni krak. Najprej zberemo desnega. Desni krak zleze samo Jurij. Skok je bil previsok, da bi uspelo še ostalim. Hrvaški kolegi so imeli sicer tudi štrik, vendar se niso odločili za to opcijo. Vsi, razen Jurija, smo grapo zlezli tako po levem delu. Ko pridemo iz grape, se začno travnato skalnata pobočja. Zelo, zelo strma. II (mestoma III). Tu sem si pridobila dosti prednosti v nadmorski višini 😊 Cepin zapičiš v travo, dereze vtikaš v špranjice – juhuhu! Tik pred izstopom iz grape pa je sledil še precej smotan del – prepadna prečka. Slaba z oprimki. S polno neke opreme je precej zahtevno. Od človeka zahteva 100% koncentracijo in mirnost. Res si moral vsak gib dobro načrtovati.

 

Kmalu za prečko pridemo iz grape na travniško pobočje – Planjavske zelenice, 9:40. 10 min pavze. Jaz takoj meljem sendviče. Kmalu za mano pride še ostala ekipa. Nadaljujemo proti Planjavi. Direkt gor proti vrhu, saj je

bilo pobočje zalito. Malo sem mencala, da ne grem do vrha. Ah, ko me dobi sonce, sem druga oseba 😊 Ob vstopu na pobočje proti vrhu se odločim, da gremo v desno smer. Proti Vzhodnemu vrhu Planjave. Na vrhu smo ob cca. 11:00. Še vedno nas greje sonce. Veter ni pretiraval. No, ja. Oh, kakšno veselje. Se je pa situacija hitro obrnila. Še dobro, da smo šli na vzhodni vrh, če bi bili na zahodnem, bi morali prečkati zelo strm greben.  

Objame nas oblak. Začne pihati. Odločimo se, da gremo čim prej dol. Proti Srebrnemu sedlu (smer Korošica). Do prve in druge table še najdemo. Potem pa ne več. Mislili smo, da so markacije pač zalite, GPS je kazal pravo smer, a markacij ni bilo več nikjer. Vse poti, ki smo jih ugibali, so vodile v neznano, do nekih prepadov. Bila je tako huda megla, da sem včasih resno podvomila v naslednji korak. A bo padel kam v neznano ali je pod mano še vedno sneg.

Ko smo že nekaj časa tavali, z velikimi očmi gledali drug drugega, se vrnemo po stopinjah nazaj do zadnje table.

Smer za Korošico kaže dol. Proti vzhodu. Nekam v globino. Neznano, belo uganko. Krasno. Za ta sestop se jaz kaj kmalu na glas zjasnim, da tu dol me živ bog ne spravi. Strmo, vse belo in še obupen sneg. Kam?? Kam?? Jurij se je javil, da bo šel »pogledat«. Ni ga bilo nazaj, on je šel … dolgo smo čakali, da se javi. Kot pingvini smo stali na razpotju in čakali, da se nekdo nekaj pametnega odloči. Hrvatje so spraševali po smeri za Kamniško sedlo. Strinjamo se, da to nebi bila dobra ideja, saj je sestop tam prenevaren (verjetno ni ne skob, ne zajle zunaj). Tam si oplel v tej megli in na previsnih stenah.

 

Jurij: Tabla proti Korošici kaže desno, nekam dol v globino, v meglo. Najprej razbijem opast, da mi ne bi kasneje slučajno kaj zgrmelo na glavo, ničelna vidljivost je že sama po sebi dovolj. Ker ne vem kje sem, se spuščam počasi po zasneženi grapi in iščem pot – če je tabla, morajo biti tudi markacije, si pravim. Spustil sem se prenizko in prehitro zavil desno in se znašel nekje nad prepadnimi stenami, pod mano pa Repov kot in šumenje slapov. Nešteto krat sem šel gor in dol, levo in desno – končno se je GPS zbudil in pokazal pravo lokacijo, prečim dolgo v levo in strme grape iz lepega zamenja položna, označena pot proti Srebrnem sedlu, končno! Hitro javim ostalim, da sedim ob markaciji – oni so se pa medtem tudi že znašli po svoje. Hitro sestopam, če se le da tečem. Za trenutek se gosta megla razkadi in vidim v dolino. Sneg je moker, spet me obda megla in spet iščem. Nisem vedel kje sem, nisem vedel kje so kolegi in ali so OK?! Uhojena pot je težko sledljiva, saj jo prekriva sneg, zato raje hodim po grapah in se seveda spet tisoč in enkrat zgubim, spustim prenizko, potem pa ponovno gazim navzgor dokler ne najdem poti – več ali manj po občutku. Ko sem mislil, da je najtežje že za mano, me pričaka ogabno prečenje po mokrih, spolzkih in prepadnih platah – če se imate vsaj malo radi, vam močno odsvetujem pot čez Repov kot v teh razmerah, živčna vojna v kateri nimaš vseh kart v svojih rokah. Še 3 taka sitna prečenja in končno sem prišel na pot v gozd, žejen sem bil za znoret, pil sem vodo, ki je tekla po stenah, svoj litrski bidon sem že zdavnaj spraznil. Hodim po poti med ruševjem in nad sabo slišim glasove – ostalih sedmih članov naše ekspedicije, kakšno olajšanje! In naključje. Nihče od nas ni vedel, kje in kdaj se bomo srečali.

 

Lea: Vsi ostali uberemo drugo pot. Odločimo se, da gremo v smeri proti Planjavskim zelenicam. Spomnim se, da sem poleti na teh zelenicah videla ljudi. Torej - neka pot tam dol je. Nisem pa vedela kakšna. In kam točno pelje. Čisto divje. V megli pa že kar malo psihopatsko. Po neki logiki hodimo v tisto smer. Proti zelenici. GPS seveda ne kaže ali so vmes prepadne stene … zato samo upamo, da ne bo kakšnih večjih presenečenj. Za trenutek se nam odpre teren in vidimo našo Planjavsko zelenico. Veselje. Za nekaj časa. Planjavska zelenica se konča s prepadom. Če se nebi tam ponovno malo odprlo, bi žrebali, ali gremo desno ali levo pred prepadom. Odprlo se je pa ravno toliko, da sem zagledala komaj, komaj malo vidno potko. Lahko bi bila potka od gamsa. To pač nisem bila prepričana. A izkazalo se je, da se pot nadaljuje in nadaljuje ... Sicer po zelo gruščnatih in strmih grapah, pobočjih, med borovci, čez prepadne ovinke … a kar gre. S Stjepanom nekako drživa smer in tempo. Dobro nama je šlo vodenje in skupno razmišljanje. Z Markotom se vmes malo »tolaživa«, češ, saj ne more biti to »samo od gamsa pot«. Sigurno grejo trije na leto tod mimo. 😊 Najino tolažbo dokončno potrdi MOŽICELJ. Po slučaju sem ga zagledala. Oh, da se lahko na kupček zloženih kamnov tako razveseliš, je pa tudi hecno 😊 Lezemo, lezemo … po riti, rikverc, bočno, vlečemo trave, borovce … kot Robinzoni. Potem pridemo še do neke jame (za bivakiranje čista romantika), od jame naprej pa vodi pošteno uhojena stezica. Še vedno sem malo skeptična, če ta stezica ni paradna pot od gorskih živali, a ko se sprehodim po poti naprej, na levi stran spodaj zagledam Jurija. Kaj takega? Stečem dol. Ujeli smo se na poti, skupni poti, v minuto natančno. Ali on ali mi, bi lahko bili, ali dosti, dosti zadaj ali spredaj. Pojma nismo imeli kje se bomo srečali.

 

Zanimivo, da me ves ta čas, ko ga ni bilo z nami, niti ni toliko skrbelo. Bil je samo »za ovinkom«, na drugi strani stene. Ves čas sestopa sem bila maksimalno skoncentrirana za njega in zase. Mamo mi to. In smo res imeli. Vrnemo se mimo tolmučkov, prekrasno. Pri avtu smo 15.40. Potem pa še na pivu, itak. Že delamo plane kdaj se spet vidimo 😊

 

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags