Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Dovški križ (Z grapa)

April 27, 2019

»Sreča je na strani hrabrih.« Praznična sobota ni bila ravno idealna za obisk gora, vsaj tako je pravila vremenska napoved. Kljub temu smo se brez oklevanja odločili, da gremo kot pred časom planirano – na Jezera, potem pa bomo videli. Prepričani, da bomo nagrajeni s še enim lepim, zimskim dnem v naših gorah, se ob 5h zjutraj iz Ljubljane Lea, Marko in jaz odpeljemo v Vrata.  

 

Avto pustimo ob cesti in se skozi gozd vzpenjamo vse višje, nato pa zavijemo desno in v vlažnem, niti ne tako toplem jutru nadaljujemo čez Brinje. Vrhovi so še v oblakih, Triglav ima odrezano glavo, kaže nam samo svojo mogočno severno steno. Ko dosežemo travnata pobočja za kratek čas posveti sonce, nad nami pa se vrhovi kljub temu še vedno skrivajo v gostih temnih oblakih. Snežna odeja se prične na cca. 1900m, tam zaplešejo prve snežinke. Vzpenjamo se proti sedlu med Šplevto in Dovškim križem, sneži vse močneje, spomladanska nevihta nas je zasipala z babjim pšenom. Vsi trije nasmejani do ušes, zima! 😊

 

Na sedlu se ustavimo in naredimo plane. Naš prvotni cilje je bil Oltar, ki pa se je še skrival v megli in se ga nad prvo stopnjo sploh ni videlo. Desno od sedla gor pa je proti Dovškemu križu vabila lepo zalita grapa, ki pelje direktno na s soncem obsijan greben. Gremo! Od vstopa do vrha krasne razmere, trdo, pomrznjeno, čez pa nekaj centimetrov svežega. Višje zavijemo tam kjer gre letna pot in dosežemo izstop Jugove grape.

 

Nekje spodaj zaslišim glasove, pozdravimo se z »juhuuu!«. Nadaljevanje proti vrhu je bilo zaradi pomankanja snega in slabih razmer na južni strani preveč riskantno, zato smo se tam ustavili in pomalicali. Medtem se je tudi Oltar uspel otresti pajčevin in se razbohotil na soncu. Počakamo še par, ki je prišel čez Jugovo, se pozdravimo in čez streho sestopimo nazaj na sedlo. Sestop je v spodnjem delu, pri prečenju v desno proti melišču/snežišču, predstavljal manjši projekt. Vzelo nam je kar nekaj moči in živcev, da smo se varno spravili preko prepadnih strmali na sneg. Prečimo svojo špuro, ki smo jo tukaj pustili zjutraj, ko smo vstopali v grapo, in nadaljujemo v smeri Oltarja.

 

Sonce nabija na polno in sneg je gnil, predira se do kolen. Prepozni smo, vseeno nadaljujemo. Šel sem prvi, »pogledat« kako je, kao, itak sem vedel, da bom šel do konca če se bo le dalo, tudi če sam. Večina poti je kopne, zasnežene so le manjše grapice, ki jih prečimo. Sneg je popolnoma moker in ne nudi prav nobenega oprijema, vroče je za znoret. Pred travnatim grebenom, na malo daljši flehi snega, se mi predira vse do skal in trave, zapičena cepina s težavo držita lastno težo, kaj šele mojo. Razmišljam če ima smisel, res si želim. Kako bo pa za nazaj? To je tisto, nazaj bo treba po isti poti, po tej, ki sem jo sedaj za gor razril – ne, ne bom tvegal, sneg s trave drsi čez prepadne stene, raje počakam na boljše razmere, toliko pa nisem »lačen«. Ožamem premočene rokavice in se lotim prečenja nazaj. Marko in Lea sta bila že na poti proti bivaku II., plezanje v derezah jima ni preveč dišalo.

Vsak po svoje odčofotamo po mokrem snegu do bivaka, kjer smo si vzeli daljšo pavzo in malo uživali v toplem soncu. Na trenutke je prav neprijetno pihalo, snamemo dereze in začnemo sestopati proti meliščem – EKSpress(o).

 

Prvih 600 višincev v nekaj minutah pretečemo, spet sneži. Nižje se po travah in grapah spustimo do slapu, kjer se malo ustavimo in nahranimo dušo. Po hudourniški strugi se spuščamo vse nižje in kmalu smo že tik pred gozdom. V grmovju zagledam kost, to sproži manjšo forenzično preiskavo v bližnji okolici. Po nekaj minutah zanimanja opustimo raziskovanje in zakorakamo v gozd, vrnemo se na pot po kateri smo prišli zjutraj. Hodimo po čudovitem, kričeče zelenem spomladanskem gozdu. Sonce prebija skozi visoke krošnje dreves in zeleni listi kar bodejo v oči. Po blatnem kolovozu pridemo do avta, odpeljemo se nekaj km nižje in parkiramo ob cesti. Namakanje nog v Triglavski Bistrici je pač obvezno dejanje po vsaki opravljeni turi iz Vrat.

 

Kljub temu, da prvotni plan ni uspel in sem bil sam pri sebi po neuspehu precej razočaran, smo izvrstno izkoristili dan in v danih pogojih naredili maksimalno. Bili smo hrabri in bili za to tudi nagrajeni.

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags