Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Grintovec (Grapa čez Jame)

April 22, 2019

Kot mala imperatorka si v primežu navdiha pred novim dnem pomanem oči minutko pred budilko. Ob 3.30 je zvonilo. Jurij je rekel, da ga moja nova budilka spominja na akvarij (?). Brez hudega kvakanja in jamranja odrineva ob 4ih proti Kamniški Bistrici. 

 

Točno leto dni nazaj, 21. aprila 2018, sva se z Jurijem prvič skupaj odpeljala v hribe. Na Grintovec. Spomnim se, da sva takrat v Kamniku zgrešila križišče za Kamniško Bistrico. Tudi tokrat sva ga. :) 21. aprila - Grintovec naj bo. 

Od prvega do drugega Grintovca se je spremenilo veliko. Verjetno pa sem od vseh (pre)globokih razmišljanj o smislu tega in onega, nekje na vrhu gore ugriznila še najbolj v to, da je smeh najlepša čarovnija in da je najlepši glagol – živeti. Še vedno se premalo zavedamo, da je največje darilo, ki ga lahko podarimo drugim - naš čas, nasmeh in lepa beseda. Koliko je bilo vrhov od tistega 21. aprila, blizu 80 je številka, če ne še več. Dosti ur, smeha in lepe besede je steklo … je bilo pa tudi kaj ravno nasprotnega. 

 

 

 

Danes torej tako kot 365 dni nazaj. Z razliko, da sva tokrat zlezla Grapo čez Jame. Da ne goniva vedno iste zgodbe. V teh 300 in nekaj dneh sem začutila tudi blazno histerijo okrog mojega hobija, ki je seveda postajal vedno drznejši (pa ne zaradi kakšnih ego vzgibov). Za takšno ekstremno početje je v Sloveniji bolje ohranjati nizek profil, sicer rineš v nesrečo. A kdo bi naju upognil? Z ljubeznijo do hribov se je razvil tudi odpor do markacij. Adrenalin ni pravi. Verjetno bo z leti ta želja malo manjša. Tako, da bomo še nekaj časa vsi mi, divji hribolazci, ostali zeleni petelini. 

 

Torej Grintovec, Grapa čez Jame,  III/II, 60 stopinj, 300m.

 

Ob 5ih začneva vstopati v gozd in blago toplino. Po slabi urci sva že v kratkih rokavih. Vreme je postajalo vse bolj nabrušeno. Gozd že prijetno diši po pomladi. Pogrešala sem to – malo korenin, malo grušča, malo listja in kakšen padec na rit :) Ob cca. 7h sva prišla do Cojzove koče na Kokrškem sedlu. Meni do koče ni šlo, vsi so me prehiteli (štirje :)). Pri koči malo počinem potno čelo na mizi, slabo mi je bilo. Pa sem s sendvičem rešila situacijo. Pri koči sta bila še dva mlada fanta, ki sta se namenila v isto smer kot midva. :)

 

 

 

Nanišanim pot proti cilju in ta me razveseli – lepa, zasnežena grapa. S poti, ki gre na streho Grintovca, smo skrenili nekje na sredi prečenja. Nadaljujemo proti »Grapi čez Jame«. Večino terena je pokritega s snegom. 

 

Sneg je bil kot beton. A samo prvih nekaj metrov. Lepi nori gorski svet se sicer skoraj nikoli ne postavi tako pokonci, da bi lahko še s cepini oddelali kaj bolj poštenega, niti sneg ni bil več to, kar je bilo na začetku, ampak vseeno. Uživanja je bilo dosti. Fanta, ki sta potem nekako ves čas hodila z nama, sta se zapodila naravnost v kopne skale, zelo spretno sta zabijala cepine v travo, dereze namescala v spranjice skal, lepo videti. Na koncu izveva, da sta sveža AOjevca - Sebastjan in Nejc :) Midva pa po snegu. Vmes naletimo na skok, Jurij se je trudil, da bi ga zlezel. Ni šlo. Jaz sem šla 15 metrov v desno in naokoli. Ko se je Jurij matral s skokom, sem jaz izkoristila za finaliziranje malce, jedla sem pa vedno rada :).  Jurij prileze čez, nadaljujemo. Ura je bila cca 9h, sneg je postajal že fajn moker. Eh, spet udiranje do jajc. Tu smo že vedeli, da je zadnji čas, da se sponkamo na vrh  Kar hitro zlezemo do grebena, ki je bil še vedno lepo zasnežen. Samo ošvrknila sva se z Jurijem, takoj sva vedela, da razmišljava isto – lep greben, tu bi se dalo kaj početi, a verjetno ne več po snegu. Predno stopimo na streho Grintovca, zlezemo čez opast in na vrhu smo ob 9.20. 

Na vrhu pa, na veliko presenečenje obeh, zelo malo ljudi. Hribovska prijatelja, Sebastjan in Nejc, ter še ene par … To je bilo to. Dokler nista prišla še Klemen in Zala (najina fejst prijatelja). Z vrha se nismo spravili še naslednje tri ure. Presmejali smo se do solz. 

 

 

 

Do avta se vračava počasi, prvih 600 m od koče po snegu, tu gre hitro, ostalo pa lepo počasi po potki. Pri avtu sva ob 15h. Na koncu turce, hladiva nogice v Kamniški Bistrici. Uf, kako je žgala po strugi. Ledena, da te kar izstreli na kopno. In v nov dan. In v novih 365. 

 

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags