Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Bavški Grintavec

March 23, 2019

Prebudimo se v mlado jutro, ki je še sanjalo, mi pa smo sanjali z njim – 3.15 budilka. Odpravimo se proti Trenti, v vas Soča. Parkiramo na manjšem parkirišču ob Soči, edini, pričakovano. Počasi se odpravimo po poti proti Bavškemu Grintavcu (2347m) in čutimo, da nam na dušo lega veselje pred novim dnem. Kukavica je odbila 6h, ko pade prvi korak.

 

 

 

 Lepo sledljiva potka teče skozi gozd. Po pol ure hoje vstopimo na travnato pravljico, posuto s starimi kamniti hiškami in zidovi. Stopamo počasi, s tistim občutkom v sebi – tu je nekoč nekaj bilo … in neverjetno je lepo. Nato gre korak še malo skozi gozd in tudi že čez prve sončne žarke. Vse bolj je postajalo vroče. Na cca 1600m pa prvi sneg. Plazovina, kot, da bi se nekdo norca delal. Ogromna! Pričenjamo s plesom po snegu. Derez in cepinov še kar ne uporabimo. S hotenjem v trebuhu iščemo »markiran« prehod do cilja. Iščemo tudi oblake, da bi nas malo pokrili. Ne onega ne drugega ni bilo. Šli smo po svoje in scvrlo nas je. Kljub temu, da noben od nas ni poznal poti, nikoli nismo imeli težav z orientacijo, tudi, ko je snežna odeja pokrivala pot, smo izbirali smiselne prehode in ob poti ves čas opazovali zbledele markacije, ki jih sploh nismo iskali.

 

Ko smo zagledali naš cilj, smo si malo odpočili. V objemu mogočnih gora smo opazovali okolico. Tod okoli pa že dolgo ni bilo nobenega. Vse spodaj je bilo belo, vse zgoraj pa modro. Danes bi se res težko kdo skril na nebu. Po pavzi nadenemo dereze, krampe, čelade in prečimo težak in moker sneg proti krajši grapi. Jaz in Marko greva skupaj, Jurij gre po svoje, v sosednjo vzhodno grapo. Fanta sta bila prepočasna zame. Pohitela sem proti vrhu kjer me pričaka barvasti razgled. Jaz pa počakam še fanta.  Pohodniki na grebenu, privezani na svoje lastne sence. Opazujemo – Dolino Trente, Zadnje Trente, Bavšico, Triglavsko pogorje, Kanin in vse do Razorja ter Škrlatice. Jurij se odloči odkorakati do vrha po grebenu. Midva z Markotom pa v službo fotografa. Ko se Jurij vrne, pove, da je sneg na grebenu super - čisto spihan in zbit.

 

Tudi na vrhu tišina kot na dnu mrtvega morja. Malo smo pogrešali kakšen zamah vetra, zaman smo ga čakali. Sonce ne popušča, odločimo se za hiter sestop. Predno se spustimo, se še enkrat polijemo s kremo za zaščito pred soncem. Odracamo do naše postojanke, da bomo še malo martinčkali. Zdržali smo 4min in pol. Odpravimo se v dolino. Sanjamo o namakanju nog v mrzli Soči. Do tja je bilo še cca 1400 višincev.

 

 

 

Od zaljubljenosti v današnji dan pozabim na razbolela kolena. Zadnje pol ure pa me vsak korak spomni na to, da je bila tura zelo dolga. Cca. 6h do vrha in 4h nazaj do piva. Konec ture - namočimo ožuljene in smrdljive noge v Sočo. V naravni hladilnik jaz namočim tudi »tazadnjo«. Presrečne ciganske duše na kamnih, ob bistri Soči, s pivom v roki. To so šepetali turisti z mosta. Potem pa zaslišim veter, ki začne premikati trave. »A zdej si se pa našel?«

 

 

 

 

 

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags