Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Mala Martuljška Ponca

March 2, 2019

Martuljek, eden najbolj samotnih kotičkov naših gora, sem ne vodijo označene poti, sem zahajajo le redki - avanturisti, žejni samote in tišine. Podrte in divje gore v teh koncih vsakič ponudijo prekrasno izkušnjo, a pot do njih je sploh v zimskem času, vse prej kot kratka in enostavna. Jeseni sem si na poti na VMP ogledoval lepo, a podrto grapo med obema Poncama in se odločil, da bom v bolj prijaznih razmerah (ko bo grapa zalita) poskusil na MMP s te strani.

Z Markom sva premlevala in iskala dobre variante cel teden - kam v trenutnih razmerah? V petek sva se dokončno odločila, da greva poskusit. Izgubiti nimava kaj dosti, v najslabšem primeru obrneva. Ob 6h kreneva iz Ljubljane proti KG, parkirava pri Ruskem križu in nadaljujeva proti Koči v Krnici. Jutro je toplo in to se tudi pozna na snežni podlagi – do koče greva kar po cesti, po krajšnjicah čez gozd se preveč udira. Od koče naprej ni gazi, delava si jo sama, vse do razcepa (levo Špik, desno proti Dnini) se mučiva v mokrem snegu, ki popušča pod najino težo. Vsak drugi korak noga izgine globoko pod sneg, med borovce. Na razcepu naju pričaka gromozanska, razmočena plazovina, ki se ji ne moreva ogniti, zato takoj, ko je mogoče, skreneva desno v breg. Pred prvo grapco si natakneva dereze, podava cepina v roke in pičiva direktno navzgor. Podlaga je tu veliko boljša, pobočja so se že splazila in ostal je le še zbit sneg, kar nama omogoči hitrejše napredovanje. Višje se nama odpre pogled na celotno grapo, zgleda blizu – seveda ni! Prečiva pobočja direktno v smeri grape, nato pa direktno ob grebenu, ki ga je ustvarila erozija.

 

Na vrhu »grebena« sledi krajša, strma prečka v grapo. Kljub relativno zgodnjem štartu, je sedaj sonce že močno, veliko časa sva porabila za gaženje do sem. Zaradi taljenja snega iz vseh smeri letijo po grapi manjši in večji kamni, ki kakor metki švigajo mimo naju. Hitro se vzpenjava, da se ogneva najbolj problematičnim mestom. Že od daleč se je videlo, da naju tik pod sedlom čaka manjši skok – tam je v pomoč tudi vrv. Marka počakam tik pod skokom, ko me dohiti, se odloči, da ne bo nadaljeval saj je skok kar siten, v nogah sva pa imela že 5h gaženja. Jaz se ne dam in nadaljujem sam, štrika raje ne vlečem premočno saj je zakopan v sneg in ne vem v kakšnem stanju je. Kot bi mignil sem na sedelcu in sedaj je do vrha »le« še nekaj metrov grebena. Iz napihanega snega na sedelcu se skobacam čez kopne skale in nadaljujem po občutku, saj tu še nisem bil.

 

 

Prehodi so logični, precej je praskanja, sneg je spihalo do gole skale. Po prečenju v desno, na severno stran grebena, se pred mano pokaže podrt možic, to me malo pomiri, čeprav sem vedel, da je to edina logična smer, je vseeno lepo dobiti potrditev. Kmalu se s severne strani spet vrnem na greben, sneg je tu napihan in potrebna je velika previdnost saj so na severno stran velike preluknjane opasti. Pred vrhom me pričaka še malo bolj neroden skokec, zaradi napihanega snega je bilo malo težje najti dober stop, sneg je zanič - suh in mokast. Nekam nad glavo, v špranjo zataknem cepin in se skobacam čez, stojim na vrhu. Bolje rečeno, jaham vrh - zaradi napihanega snega je vrh ena sama špička. Za trenutek se razgledam, naredim par fotk in začnem sestopati.

 

Previdnost pri sestopu je še toliko večja, najbolj neroden je del, ko je potrebo z grebena na severno stran, tam je slaba podlaga brez oprijema, vsak korak mora biti 100%. Spet okoli vogala prečim na kopne skale in popraskam navzdol po najbolj optimalni varianti. Ko stojim na sedlu, čutim da mi srce nabija na polno, dobil sem lepo dozo adrenalina. Nekje daleč pod mano vidim Markota, ki me čaka na soncu. Rikvercam do štrika, cepina zabijem v led ob štriku in se počasi spravim čez. Po grapi, ki ni prav strma pa sem en dva tri. Zdaj še jaz na hitro nekaj pojem in popijem, nato pa začneva sestopati po smeri vzpona.

 

Vse do že prej omenjene plazovine pri razcepu so bile razmere precej dobre, plazovina je od jutra še nekoliko popustila pod sončnimi žarki in je bila prava mora. Prav tako je bilo mučno tudi nižje, konstantno se nama je prediralo in najine piščali so nenehno nabijale ob borovce in skale. Končno se privlečeva do Koče v Krnici, kjer se za minuto odpočijeva in uživava ob pogledu na zadnje sončne žarke, ki osvetljujejo ostenja nad Krnico. Po cesti pičiva nazaj proti avtu, postaja mrzlo, morda zaradi utrujenosti. Pri avtu ustavim uro – vse skupaj s pavzami vred se je nabralo za 10h 15min. Čeprav naju je zeblo, sva ob komentiranju dneva z največjim užitkom popila ledeno pivo! Zasluženo?

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags