Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Žleb Hude police

February 23, 2019

Sobota, 5.00. Sonce vesla proti vzhodu. Mi pa proti Valbruni. Zapečkarji v toplih copatkih bi rekli - v nekoristni svet mraza in vetra in danes v večini tudi sence - Žleb Hude police. Najdaljša grapa v Julijcih. Aco in Jurij sta vlekla smučke s sabo. Ali so smučke vlekle njiju? Jaz pa peške. Vlekla me je samo blazna energije, kar sem ugotovila na vrhu, ko sem fanta neprostovoljno čakala kot en kup (ne)sreče. Ne glede na to, da nebo ni imelo enega oblačka, so bile minute na vetrovnem vrhu daljše od spanca marsikaterega starčka. Ni bilo za v kratke rokave.

 

 

Štarali smo precej razposajeno. Zafrkancija levo, desno. Pred nami in za nami še nekaj turnih navdušencev. Vsi v eno smer. Zame super razmere za hodit, sneg je bil zbit in nimaš kaj zgrešit če se nameniš v grapo. To je bil moj drugi poskus, da jo zlezem - 1.1.2019 sem bila malo neučakana, ni bila še dovolj zalita.

 

 

S parkirišča se usmerimo proti Bivaku Mazzeni. Potem se pa držimo desne. Pred sabo vidimo shojeno gaz in grapo. Teren je bil splažen. Zbit. Jurij in Aco telovadita s smučkami. Gor, dol, sezut, obut … in potem pridemo do prve grape in prve večje strmince, ko je bilo treba smučke sezut. Tu gre Jurij (itak) po svoje. Z Acotom sva ga čakal vsaj 15min. Šel je po desni, misleč, da bo prej v grapi. A pot ni bila zgažena in dečko je rabil celo večnost, da je prišel na vstopno mesto v grapo do naju. Potem sta pa oba upočasnila. Acotu odpihne še rokavico in potem še njega ni 15min. Itak začnem drgetati, šklebat z zobmi … videla sem, da ne bom mogla čakati polžev. Pihalo je pa kot v kakšni epizodi v enem od teh Gorniških filmov. Odločim se, da krenem sama naprej proti vrhu. Morala sem se segreti. Gazila sem vse do vrha grape. Štapne od predhodnikov so se zabrisale, čeprav sem jim bila vse bolj za ritjo. Ampak očitno me tudi to ni utrudilo. Prehitela in dohitela sem vse pred mano. Jurija in Acota nisem videla skoraj celo pot do vrha. Bila sem sama. Jaz in mojster arhitekture – grapa. Vrh grape je poskrbel, da sem se za nekaj časa popolnoma poslovila od udobja. TOP. Vse kar se mi dogaja v dolini (doma), se za nekaj trenutkov osredotoči samo na par belih kvadratov. Sneg in veter sta mi rezala lica. Nekaj zadnjih metrov sem mižala in gazila po vseh štirih. Kot nek lopov se odplazim čisto pri tleh do zavetrja in potem … velika samosvoja osebnost meditira. Pa še razgled na morje sem imela. Pf! 

 

 

 

Iz grape čez 20min pride Aco in pravi: "O, si vendarle tu. Sem resno pomislil, da te je veter odpihnil čez steno!" ? KAJ? :) Potem pa je še ene 20min trajalo, da je na plano pokukal Jurij. Kot en pijani spomladanski zvonček. Zelen v obraz. Špik Hude police so bile zanj očitno res hude. Pove še, da ga boli levi kolk. Ah, je hitro pozabil na to, ko je smučal nazaj dol. Menda so bile fajn razmere za smučat. No, tudi za navzdol sem bila hitrejša od teh dveh mrožev, ki sta se vsaj drugi zavoj ustavila in skotalila počivat :)

 

 

 

 

Danes smo se vlekli gor in dol precej solo. Če bi pogledo tretje oko naše fotke, bi si mislil, da smo šli ali skregani gor ali se sploh nismo poznali 😊 Dobro se poznamo, sploh potem na pivu v Vopi. Itak smo naredili že nove plani. Ne poveeeeeeecm, ne povem kakšne! 😊 😊 😊 😊

 

 

 

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags