Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Ankogel

February 16, 2019

Naj v zagovor najine ustvarjalne žilice pri ubiranju vrhov že takoj pojasniva, da sva za en dan stopila v turistične čevlje. Priključila sva se turistični odpravi 😊  Če ne bi bila del nje, bi tole naše romanje na Ankogel prej označila za kakšno invazijo, karneval … Nekaj, kar ubija poanto hribov. Ampak OK. Če se že oba z Leo tako vztrajno otepava turistifikacije (npr. Triglav), sva bila pripravljena žrtvovati mir in svobodo v hribih za ceno dobre družbe in sonca. Mislim, da smo vlogo turistov skupaj opravili z odliko.

 

Razgledi TOP, družba TOP, tura nič posebnega (pač razgledna 😊), no, razen če rečemo še kakšno na sonce. Na 3200 je bilo tako vroče, da smo samo čakali, kdaj bo ves sneg okrog nas samo še en velik alpski bazen 😊

Torej, po vrsti. Kot turisti gremo z gondolo do zgornje postaje. Z vrha zgornje postaje na cca 2600m je vrh lahko dostopen, spust na zahodno stran gore, v Böckstein pa ponuja skoraj 2000 višincev smučarije – lani sva z Acotom imela tukaj verjetno najboljšo smuko sezone.

 

Lea in Marko nista smučala, zato sta na vrh gazila, Anja, Klemen, Aco in jaz pa smo drsali na smučeh. Do grebena na mali Ankogel se ne zgodi nič omembe vrednega, no morda je za turne malo smotano prečenje takoj na začetku, saj ponekod zmanjka snega in smuči potrebno nositi v rokah. Pod grebenom smo se pripravili na nadaljevanje, dereze na noge, smuči na ruzak in gas po grebenu. Medtem ko smo se napravljali, nas je dohitela truma ljudi, naših seveda. Prizor kot v BTCju 😊   

 

Na malem Ankoglu smo pustili smuči in vso odvečno opremo ter se čim lažji lotili vzpona na vrh, poleg nas 6, se nam pridruži še Matija. Kot račke smo se lepo v vrsti pomikali tik ob grebenu in brez kakršnih koli posebnosti prišli pod vrh. Tik pod križem smo eni ubrali direktno pot po grebenu, drugi pa okoli skale in se do kolen v mokastem snegu skobacali na vrh. Nekaj časa smo bili gor celo sami, potem so začeli kapljati še ostali turisti in kmalu smo začeli  sestopati po poti vzpona. Enkrat, ko smo vsi na sedlu, se mi pripravimo na spust po žlebu, Lea in Marko pa nas opazujeta z grebena.

 

Smuka, roko na srce, ni bila ne vem kako užitna, vrhnji del je bil spihan in trd, vmes pa visoke trde klože, ki so delovale kot ležeči policaji. Najbolj optimalna linija je bila tik ob steni, na desni strani (gledano z vrha), a vse prej kot nora uživancija. Veliko smo se ustavljali in poskušali iskati najbolj optimalne prehode okoli plazovin, skal, pomrznjenih delov in trdih valov napihanega snega. Tik pred gozdom so se razmere povsem spremenile, tukaj je kraljeval pršič, a kaj ko je bilo to za par zavojev in še to po ravnem. Pot po gozdu je lepo uhojena, špura je potegnjena tudi navzgor. Po poti je res potrebno paziti na potočke, ki večkrat presekajo pot in če nisi pozoren se hitro lahko zgodi da v jarek zapelješ s polno hitrostjo. S smučmi lahko prismučaš prav do vasi, lani to ni bilo možno. V dolini ugotovimo, da smo vlak zamudili za 6min, ni nam ostalo drugega kot it v bližnji lokal na pivo – groza! :D Na drugi vlak smo morali počakati skoraj 1 uro. Zaradi ekspresno hitrega natakarja smo skoraj zamudili tudi drugi vlak, zadnjih nekaj 100m smo morali v pancerjih in smučkah na ramah preteči, šlo je dobesedno za sekunde – a smo ga še ujeli! V Mallnitzu izstopimo in takoj prestopimo na SkiBus, ki je že čakal na postaji. Bus nas odloži na parkingu pod gondolo, kjer naju čakata Lea in Marko – reveža sta nas čakala na toplem s hladnim pivom v roki! Počasi se spokamo v Spittal v Maca. Od tu pa vsak po svoje nazaj domov :)

 

Kljub ceni vozovnice (34€ za turne smučarje), ki je res zasoljena - če upoštevamo, da je to cena samo za GOR, je to res ena krasna, lahkotna tura na zelo dostopen tritisočak. Splačalo se je biti turist.

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags