Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Tosc (vzhodna grapa)

February 9, 2019

 

Vsa zaspana in zmečkana od petkovega obiska Vrtače pomežikam v sobotno jutro. Kaj kmalu sem se odrekla razmišljanju o bolečinah v mišicah. Vedela sem, da moram še enkrat v gore, sicer se me bo lotila huda, težko ozdravljiva bolezen: gniloba duha. Po Ljubljanski kotlini se je že zgodaj zjutraj važilo sonce. Zato se z Jurijem hitro napokava, posrebava espreso in polna navdušenja izgineva tja kjer bova spet pustila svoje drobne sledi – v svet poln resničnosti.

 

 

Zapeljeva se na Pokljuko. Parkirišče šumi od ljudskega čeblanja. Ob 10:00 kreneva proti Studorskemu prevalu. Pot je bila uhojena, klepetava kot da se nisva videla od vrtca. Kmalu sva na Jezercih, odpro se krasni razgledi na Veliki in Mali Draški vrh, Viševnik, Ablanco … Na Jezercih nadaljujeva po lažjem položnem svetu proti prevalu. Ko prideva do Studorskega prevala pa naju pričaka čudež. Pot proti Toscu ni zgažena. Gledam Jurija, kako proseče išče sled, a je ni :) Smeji se mi. Gazila bova kot bedaka :) Nadeneva si dereze, čelado, pospraviva palice, vzameva cepine in zakorakava v smeri letne poti.

 

 

Sneg se večinoma predira. Ko prideva za prvi ovinek, se odločiva, da bova skrenila iz letne poti. Višje na pobočje in potem nekako dol proti kotlini in v smeri grape. Tako res prečiva splaženo pobočje, tu je bil sneg zbit in nekako ga uspeva kar hitro prehoditi. Malo višje za tem vidiva prehod proti steni in se spustiva dol. Sprva se je grapa, ki sva jo imela v spominu (nanišanila sva jo en dan, ko sva šla na Veliki Draški vrh), skrivala. Vse dokler nisva prišla pod steno, nisva bila 100% prepričana katera točno je. SV stene Tosca so mi od daleč delovale tudi veliko bolj navpične in ne tako dobro pobarvane s snegom. Od blizu pa se situacija spremeni. Grapi se posvetiva z vsem srcem. Zlezeva jo v dobrih 30 minutah. Grapa je splažena, sneg je po večini dobro držal korak. S cepinom pa še malo pomoči. Bolj za občutek. In sva na vrhu, ob 14:30. Vzhodna grapa (III, 50°/40-45°, 250 m). 

 

 

Na vrhu se razgledujeva po visokih belih strminah, Triglav je deloval precej osamljen. Običajno se s tiste smeri sliši kakšno vriskanje vesela hribovca. Danes tišina. Ker se je dan začel poslavljati, se hitro pobevereva dol. Odločiva se za sestop po letni poti, ki pa seveda ni bila zgažena. Ponekod je bilo zaradi nesplaženeg snega tudi prestrmo, previsno ... morala sva iskati svoje opcije. Tu sva se precej namučila. Neštetokrat sva se odkopavala iz snega, včasih potopljena tudi do pasu in še kaj čez. Sneg je proti večeru postajal vse bolj trd, nizke temperature grizle tudi najine prstke na nogi :) Po letni poti se tako nekako privlečeva na preval. Pri prečenju zadnjega pobočja pred prevalo pa še opaziva, da najinih sledi od zjutraj ni več. Pojedel jih je manjši plaz, ki se je očitno skotalil mimo, ko sva midva imela živ žav v grapi.

 

 

Na prevali sva ob 17:00. Nočilo se je hitro, nadeneva lampice in kmalu jih tudi prižgeva. Na poti nazaj uspeva zgrešiti smer in pridobiva še dodanih 20min v gozdu, ki postaja vse bolj črn. Črn, črn, črn! Pa midva, kot dva škratka. Neizmerno uživam v temi. Sredi gora. V potuho nama ni niti luna svetila. Že na poti Jurija prosim, da sem in tja ugasneva lučke in uživava v temi. Žal mi je vsakega trenutka, ki odbije v prazno. Težki in utrjeni koraki sredi gozda to niso in prav nič se mi ne mudi odgrniti nepredirno zaveso noči. Konec poti, ob 19:00. 

 

 

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags