Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Žleb Hude police

January 1, 2019

Bili smo trije, eden bolj nor od drugega. Jurij in Roman sta že kar med elitno hribovsko srenjo. Zame pa fanta pravita, da nisem s tega planeta. Za turo z resno melodijo, si na staro leto zvečer zamislimo Žleb Hude police. Na blef. Konkretnih informacij o razmerah nimamo – Jurij je lani s Klemnom tam že obračal. Samo sanjali in domišljali smo si, da bomo ta žleb/grapo zlezli. Hm :)

 

Proti Valbruni ali Zajzeri krenemo ob 6.30 iz Ljubljane. Na P4 (Val Saisera) smo ob 7.45. Pičimo v smeri bivaka. Ruzaki so težki. Meni je najtežji del poti vedno začetek, ko imam še vso robo priklenjeno na hrbet. Vem, da bo tako še kaki 2 uri. Fuj ;)

 

Nazadnje, ko sem bila v tej dolini, sem imela čast slišati in videti podor (Prednja špranja, s Koštrunovih). Ranjena stena je bila seveda še vedno tam. Lepa in besna. Da ne pozabimo kdo je šef v naravi – narava sama.

 

V gojzare si preventivno zatlačim grelnike in gremo. Moji gojzari niso glih za hvalit (kar se zimskih razmer tiče). A hitra hoja nas zelo kmalu ogreje, čeprav je bilo zunaj cca -5 stopinj.

 

Iz uhojene poti se usmerimo desno proti žlebu. Ovira ali izziv št. 1 – kmalu po vstopu v žleb nam dobrodošlico izreče poledenel skalni skok. Slaba dobrodošlica. Ne moremo naprej. Nazaj se nam nekako ni ljubilo. Pogledali smo v levo steno in poličke. Vsi smo bili takoj za, da gremo po steni gor na greben in obidemo skok. Jurij je šel v izvidnico. Vse je štimalo. Gremo. Po grebenu se nekako skobacamo čez nizko grmičevke in suho drevje. Sem in tja sem kakšno vejo dobila v čelo, po ustih in nosu ... Očala sem morala hitro pospraviti. Potem se ponovno pridružimo malo uhojeni potki, ki vodi do bivaka. Hodimo, hodimo … klepetamo, razgledujemo se po neštetih ledenih svečah in stenah. Bluzimo, kako bi mi vse to plezali … :) Bi, bi :) mi še vedno korakamo kot mule brez glave, nakar opazimo, da smo zgrešili smer. Oddaljevali smo se od našega ozebnika, zato gremo nazaj dol pa spet čez neko nizko rastje, skale … dva manjša grebenčka (za niti enega seveda nismo bili ziher, da se bo dalo priti čez v ozebnik), ampak vseeno, nekaj sreče pa imamo :)  in pridemo na štart za v ozebnik.

 

Jurij in Roman data signal za dereze, mene že daje tisto pravo veselje - strmina, cepini … maaaaaaah, ni bilo ravno tako. V ozebniku je bilo zelo malo snega. Govorimo o pol metra gor dol. Sneg je bil napihan, oprijem klub derezam zelo slab. Na poti do drugega izziva nas mamijo ledeni slapovi, zdaj na dosegu roke. Seveda smo povohali vsakega in zabijali cepine v led. Fantazija. Izziv št. 2 – skalni skok. Spet. Od daleč ni zgledalo nič resnega. Od blizu pa čist p******. Sicer bi ga lahko nekako preplezali, vendar … kaj bi nas počakalo na drugi strani, nismo imeli pojma. Nazaj bi se težko spustili po isti skali. Vrvi pa nismo imeli. Zato smo spet obračali. Na levi strani ozebnika je nekakšen skalnato travnati del, kjer bi se dalo iti ob ozebniku in potem spet nekako spustiti notri. O tem smo razmišljali, ampak samo razmišljali. Noben od nas ni točno vedel kaj bo. Pa smo šli nazaj dol in spet gor.

 

Prebijamo se čez skale, sneg je že do pasu, po večini se je prediral. Ponekod je bila skorja debela tudi do cca. 10cm, pod njo pa napihan sneg. Jaz sem ves čas pridno gazila, volje in moči kar ni zmanjkalo. Pridemo do točke, kjer se pred nami odpreta dve grapi. Izberemo levo, delovala je bolj »logična«, da se nekje mogoče pridruži našemu ozebniku. Mogoče.  Višje kot smo šli po grapi, bolj je bil sneg trd in vsi smo začeli zeloooo uživati. Gazimo, gazimo, gazimo … vidimo tudi že vrh. Pred koncem grape pa »luknjo«. Na uri nam kaže, da smo že čez 2000, hitro smo na 2200.

To je bilo pa tudi vse. Ura je bila že 14h, mi smo prišli do konca grape, ki se seveda ni združila z ozebnikom, in to je bilo to za ta 1.1.2019. Žleb, po katerem smo mi prišli do vrha je ponudil samo še prepadno steno pod nami. Ne vemo če ima ta žleb sploh ime – za nas je to žleb »Ke pa je Bobana?« :D

 

Vsi trije smo bili zelo zadovoljni s turo, verjetno predvsem zaradi zadnje strmine. Presenečeno tudi Jurij ni bil razočaran, ker je moral obrniti. Nazaj grede do avta smo spet nabijali zaledenele slapove. In to čisto vsakega, ki je prišel na pot. Bilo jih je res dosti kamorkoli smo se obrnili.

 

Pri avtu smo bili ob 17:30. Skupaj 9h in 30min hoje. Naporne, strme, večinoma neuhojene. Je bilo pa smeha in razgledov toliko več.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags