Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Špik - obrnila

December 15, 2018

Napoved za soboto je bila lepa, novega snega naj bi v Julijcih zapadlo le za okras. Izbereva si relativno varno varianto – Špik, ki meni sicer ni všeč, ker je precej brezvezen, a Lea tam še ni bila. Da ne bi bilo tako zelo brezveze, predlagam, da se lotiva ture mimo koče v Krnici in po grebenu čez Lipnico – tam 100% ne bova srečala nikogar. Že zelo kmalu ugotoviva, zakaj nisva srečala nikogar. Ne midva, ne kdo drug, ta dan vrha Špika skoraj zagotovo ni okusil.

Parkirava pri Ruskem križu in v mrzlem jutru hodiva proti koči v Krnici, že tukaj je nekaj svežega snega. Ne greva mimo koče, pač pa krajšava skozi gozd in se priključiva direktno na pot proti Špiku. Snega je tukaj vse več, med 10 in15cm, znajdeva se v zimski pravljici, med zasneženimi drevesi, ki se pod težo snega klanjajo do tal. Pot mimo visokih borovcev je prava budilka, saj se ob najmanjšem dotiku vej, celotno drevo strese in ves sneg nasuje na naju. Mrzlo je, sneg je zaradi tega res pravi puhec, kar je sicer zelo lepo če smučaš, če pa hodiš, pa malo manj, saj ta puh ne nudi prav nobenega oprijema. Višje ko se vzpenjava, več je snega in težje je hoditi, skale pod snegom so pomrznjene in lepo drsijo. Gaziva in gaziva vse do prečnice nad meliščem, tu sva spet v redkejšem gozdu, pozdravijo naju sončni žarki – narediva krajšo pavzo, nato pa se podava naprej okoli “ovinka” na severno, senčno stran gore.

Prideva do dela, kjer bi se morala po desni široki grapi povzpeti na širok greben, midva pa se zagledava v lepo, ozko in bolj strmo grapo na levi. Če je bilo prej dosti snega, se mi sedaj ugreza vsaj do kolen, občasno pa celo do pasu – “NAJS!”. Lei drsi, zato si nadane dereze že pred vstopom v strmejši del, jaz pa nadaljujem brez vse do prvega, najstrmejšega dela. Tu pa tam naju razveseli plazovina, ki omogoči lažje napredovanje kot pršič do kolen. Grapa malo skrajša pot, predvsem pa jo malo začini, da ni tako dolgočasna!

 Iz grape s težavo izstopiva na desno in nadaljujeva po prostranih pobočjih proti manjšemu sedelcu, kjer poteka sicer tudi letna pot. Cepin vrževa na ruzak in ga zamenjava s palicami – ko gaziš čez kolena, je pravilo “dereze na nogah, cepin v rokah” nesmisel, pa lahko reče kdo kar hoče, teorija je eno, praksa pa drugo. Ne pustim se, gazim hitro, kolikor pač znese in kmalu stojim pred edinim zavarovanim delom na poti. Od mojega obiska Špika po tej poti, je minilo že kar nekaj časa, zato sem malo pozabil, da je še kar nekaj poti pred nama. Počakam Leo, ki kmalu prigazi za mano. Ura je 14., do vrha bi potrebovala vsaj še eno uro, ker bi morala vse zgaziti. Pretehtava opcije, do noči imava še dobri 2h in pol. Nima smisla, včasih se pač “zaj***š” in ti ne preostane drugega kot da obrneš. Do sem sva gazila 6 ur! Nikoli ni lepo obrniti, a v takih razmerah, pri tako kratkem dnevu, je pač tako – ni težko, ker veš, da je to najbolj pametno!

 

Hitro se začneva spuščati po zasneženih pobočjih, malo naju je prepihalo, rokavice so nama na vetru povsem otrdele in pomrznile. Po puhcu šibava v dolino, tokrat ne greva po grapi, pač pa nekako slediva letni poti. Tu spet gaziva kot bedaka, med borovci se spet ugreza tudi do pasu, med skalami pa je velika nevarnost, da se nama noga zatakne v kakšno špranjo. No, Lea enkrat cmokne direkt na nos in takrat iz žepa povlečem telefon hitreje kot John Wayne pištolo – take trenutke pač moraš nujno ovekovečiti 😂 Še eno pavzo narediva spet na istem mestu, tu tudi snameva dereze in pospraviva cepin – tu so samo v napoto!

 

Po zmrznjenih skalah in koreninah itak nič ne pomaga, loviva se za vaje borovcev in skušava ostati na nogah kakor veva in znava – oba se večkrat znajdeva na ta zadnji. Dan se počasi bliža koncu, opazujeva mogočne stene nad Veliko Dnino, ki jih sonce barva od rumene, oranžne, rdeče in na koncu do škrlatne. Hitiva, da prideva čim dlje po dnevni svetlobi – uspe nama priti do gozda oziroma skoraj do koče. Preostanek poti prehodiva v temi, zelo je mrzlo, to se čuti na obrazu!

 

Nekaj minut čez 17uro sva nazaj pri avtu. Spokava se v avto in tokrat za spremembo odpeljeva v Izolo, kjer naju z mojima čaka vrhunska ribja večerja. Včasih je težko! :)

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags