Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Kukova špica

December 8, 2018

Zgodovinsko jutro – Jurij, veliki hribovc, pravi, da se mu ne da v hribe! Mrzel tuš za mojo zagnanost, mrzel dež tudi zunaj. Ne dam se motit, ignoriram oba in pristavim kofetek. Saj sva vedela, da bo deževalo, v hribih tudi snežilo, ampak moj oče je že v ponedeljek rekel, da bo v soboto sonce (že dopoldne!). »Starejši« ljudje imajo res nekaj s tem vremenom. Itak, oče je imel prav. Po jutru se dan pozna – zgodovinsko jutro, zgodovinski dan :) 

 

 

 

Še v dežju se odpeljeva do Peričnika (700m n.v.). Malo pred 9. uro parkirava. Dež je ponehal. Na nebu se pokaže prva svetlo modra lisa (jasno nebo), juhuhu!

 

Nekje na višini 1200m se je pojavil prvi sneg. Hoja po gozdni poti je bila precej spolzka, moker in svež sneg je prekrival razmočeno jesensko listje. Prečiva komaj da zasneženo grapo in prečiva proti zahodu, tu naju prvič pozdravi sonce. Da ne bi bilo slučajno pretoplo, se nama je svež sneg z borovcev stalno metal v naročje (za vrat in za hrbet) :) Prideva do prve »grape«, ki jo poleti ponavadi uporabljamo kot sestopno, kjer se začne pravi sneg. Prečiva prvo grapco in se vzpneva raje po drugi, ki jo tudi poleti uporabljamo pri vzponih. Sneg je tu ponekod že do kolen, a vreme je vedno lepše, zato je tudi vedno več energije in želje po vrhu. Jurij gazi, jaz mu pa s težavo sledim, saj dela čisto predolge korake za normalnega človeka. Kaj šele za male ženske korake. Pot nama zapre krajši skalni skok, čez katerega se zbraševa na »višji nivo«. Seveda je bilo to samo uvodno veselje.

 

 

Vzpenjava se približno po letni poti, tu pa tam nama sneg omogoči kakšno krajšnico. Pod zahodna ostenja Kukove špice se vzpenjava po stari plazovini, saj je tam sneg trši in omogoča hitrejše nadaljevanje, pa tudi manj naporno je kot »gaženje« do kolen. Sedaj že vidiva proti sedlu Gulce, čeprav se je ravno takrat v dolinico pod sedlom zagozdila meglica. Prečiva pobočja tik ob stenah in pod sedlom izbereva prvo grapo desno. »Pot« gre sicer nekoliko bolj levo, a ker nama je sneg ponudil dosti bolj zabavno krajšnico, sva jo izkoristila. Brez večjih pomislekov zarineva v strmo grapo. Jurij gre prvi, ponekod se mu ugreza čez kolena, kmalu za tem pa slišim, da dereze škripajo po skalah – mix razmere z veliko količino svežega snega, grapa pa vedno strmejša. Mega! Ta ratrak »Jurij« pred mano je celo grapo razril in meni ne preostane drugega kot da najstrmejši del »drajtulam« :D. Fino je bilo slišati praskanje po skalah. Izstopiva malo nad sedlom, direktno na letno pot. Do tu sva vedela, da ne bo panike, od tu naprej pa v resnici nisva vedela kaj pričakovati. Spogledava se, greva! Jurij je spet približno sledil letni poti in hitro sva se vzpenjala po strmih, zasneženih pobočjih. Snega je bilo sicer manj kot pod sedlom, a še vedno ga je bilo dovolj in spet sva gazila. Jurij pravi, da je samo še malo, 5min do vrha. Kako? V spominu sem imela strm in še 1x grozno strm greben. Vsaj po slikah, ki sem jih gledala večer prej. Pa se »upogumim« in vprašam – pa, kdaj pa pride potem tisti nori greben na vrsto? Jurij me gleda in se začne smejat: »Draga, ti si ga že zdavnaj oddelala«.

 

 

 

 

Zanimivo, kako pomembna je glava na vseh teh turah. Včasih so lahko na videz »enostavno« hribi velik zalogaj – umski in fizični, včasih pa ravno nasprotno.  Seveda sva hodila tik pod grebenom cel čas! Pred nama je zdaj samo še prečka in le še nekaj višinskih metrov naju loči od vetrovnega vrha. Kakšen dober občutek je, ko 5h gaziš po nedotaknjenem snegu, nato pa stopiš na s soncem obsijan vrh- SAM – noro! Vrh samo za naju! Ura je bila 13.45 in zmeniva se, da najkasneje ob 14h začneva sestopati, saj je ob 16.30 že zahod.

 

 

 

Na vrhu narediva par fotk, nekaj neumnih fac za selfi, se razgledava in opraviva dol. Veter na vrhu ni bil ravno prijazen.

 

 

 

Seveda sestopava po isti poti, vsake toliko se nama noga ugrezne med skale, na srečo vedno brez posledic. Precej hitro sva na sedlu, v senci je še bolj mrzlo – na spihanih mestih sneg zaškripa! Spet sestopiva po isti grapi, najzahtevnejši del je mimo in sedaj res letiva navzdol po strmih pobočjih. Jurij leti tudi po riti :)  Snega je ravno toliko, da se da lepo odteči. Spet sva pri krajšem skoku, spustiva se do prečnice in prečiva nazaj proti gozdu.

 

 

 

 

 

Dereze si snameva šele pred vstopom v gozd – saj se je ves sneg, ki je zapedel med dnevom, stopil. Pri avtu sva še pred zahodom.

 

 

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags