Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Rinke

December 1, 2018

Kranjska, Koroška in Štajerska Rinka (Čez Žmavčarje)

 

 

Prva decembrska sobota v gorah je pozdravila glavobol v rokah in nogah in ponudila z odličnimi razmerami za brksanje po zasneženih strminah :). Oba z Jurijem sva že nestrpno čakala zimske pogoje v hribih. Najprej sva razmišljala o Y grapi na Vrtačo, vendar nisva bila prepričana, da bo tam dovolj primernega snega. Zato se odločiva, da bi bile Rinke nekako prava izbira za to, kar si želiva.

 

 

V soboto zjutraj se odpeljeva proti Kamniški Bistrici in ob 7.40 sva na parkirišču pri tovorni žičnici. Štartava V Koncu (čez Žmavčarje). Glavna orinetacija, da sva skrenila s kolovozne poti, je bila velika skala, poraščena z mahom. Tam zavijeva levo na stezico, ki se vzpne strmo navkreber. Stezica je ponekod »provizori« varovana z vrvjo, na dveh mestih je tudi zajla, ki pa je že fajn uničena. Skozi gozd se prebijeva v kakšni urci in pol, potem pa še urca in pol melišča in gruščevja. Na cca 1800 m n.v. je sneg, tu se sicer še da brez derez, vendar je bistveno lažje z njimi. Jurij vztaja brez, jaz ne. Na malo oddaljenem travnatem delu sredi melišča sva lahko vso pot opazovala tudi lačne gamse, ki so se nepremično pasli. Naštela sva jih okoli 30! Ob 11. uri sva pri Bivaku pod Skuto (2070 m n.v.). Kratka malica, dereze tudi za Jurija in že pičiva naprej proti Rinkam.

 

Okrog Bivaka je nekaj zelo globokih jam. Tiste res globoke jame seveda ne zgrešiš, bolj so me skrbele tiste, ki niso tako globoke, ampak še vseeno dovolj, da se ti lahko udre do grla. Od Bivaka naprej (oz. od razpotja za Rinke in Skuto levo, za Tursko gor desno), sva prva delala gaz, zato sva vsak korak zelo previdno stopala. Izbirala sva linijo, ki je imela vsaj kakšno špičko skale na površju in se izogibala napihanemu snegu. Možiclji so bili tu pa tam v pomoč.

 

Pogled proti Rinkam in Skuti je bil fantasičen. Sonce in brezvetrje sta naju razvajala do amena. Za Rinke zavijeva levo (desno Turska gora). Odločiva se, da greva najprej na Kranjsko Rinko. Pot naprej preči južno pobočje Koroške Rinke, nato pa zavije rahlo v levo, kjer se strmo vzpne. Jurij je bil prvi, žrtvoval se je in delal prve korake. Njemu se je ugrezalo ponekod tudi do kolen, jaz pa počasi po njegovih stopinjah. Tu sem začela pogrešati daljši cepin. Sneg je bil še vedno precej suh, ponekod se je tanka skorja tudi predirala. Pogled v dolino pa kar impozanten (ponekod je tudi prepadno). Dereze so odlično opravile svojo nalogo, če sem le dovolj močno zagazila v sneg, cepin pa bi lahko bil malo daljši, ker je bila moja roka dostikrat (do komolca) podaljšek ročaja. Jurij me je občasno povprašal kako mi je, če sem sigurna v korak, če mi ni prestrmo ..., a je bilo vse OK. Uživala sem, a vsak korak s previdnostjo in dosti koncentracije. Sicer pa - v gorah ni navidezne solidarnosti. Vez med tabo, partnerjem in goro mora biti močna in iskrena. Ponosna in vesela sem, da imam takšno srečo in takšno osebo ob sebi, ki me uči, me spodbuja, verjame vame in varuje! Se mi zdi, da bolj kot je tura naporna in težka, bolj pade maska s tebe. Bariere se zabrišejo ... (p)ostaneš samo še točno tak, kot si. 

 

 

 

Po prečenju se odločiva, da do vrha Kranjske Rinke ne greva po grebenu, ampak malo po svoje, po grapi. Cca 15 min sva si privoščila tudi vertikale. Ob 13.00 sva na vrhu Kranjske Rinke. Držala sva se plana in se namenila nazaj dol in spet gor proti Koroški Rinki. Iz vrha Kranjske sva šla po grebenu, nekaj časa sva se spuščala tudi rikverc.

 Iz uhojene poti na južnem pobočju Koroške Rinke kreneva spet gor. Odločiva se, da ne greva po strmi grapi, ampak naokoli po vzhodni strani, vendar sva se zavfrknila. Sicer sva prišča tik pod vrh, vendar do skalnega skoka in nič naprej :) Obrnila sva 5m pod vrhom - tako, da ta Koroška rinka vseeno šteje. :)

 

 

 

Potem se pa spustiva še na Štajersko Rinko in požirava razglede na Mrzlo goro, Planjavo, Kamniško sedlo, Brano, Veliko Babo in Jezersko … vidljivost je bila odlična. Spet sem na glas ponavljala vrhove, da preverim orientacijo in spomin :)

 

 

Nazaj pri Bivaku pod Skuto sva bila ob cca 15h. Spustiva se po isti poti nazaj do avta. Gamsi so se še vedno pasli. Še vedno tudi nepremično. In seveda ni šlo brez drame. Čez gozd sva hodila že v dobri temi, malo predno prideva do ceste, se nekje v najini bližini začne dreti žival. Ni bila sova, ne prašič, ne medo, ne gams, ne petelin, ne zmaj … pojma nimava. Samo šibala sva do avta in se še z opremo na sebi odpeljala :)

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags