Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Visoka in Srednja Ponca

November 10, 2018

Lea je v četrtek pičila na Srednjo Ponco in o tej turi tudi poročala, ni je najbolj navdušila, prej obratno. Sam na Poncah še nisem bil, nekako sem si jih šparal za prečenje Vevnica – Ponce, a po tem kar je ona doživela, mi ni dalo miru , želel sem še sam preveriti situacijo. Ker bi tudi Lea šla v hribe, vendar ne spet na isto lokacijo, pridem do ideje, da me ona zjutraj zapelje, nato pa gre po svoje. Odločim se, da grem Visoka – Srednja – Zadnja Ponca in če bi šlo vse po sreči še Strug. Sanjaj!

 

Zjutraj se zbudiva ob 5.30 in se počasi spokava proti Kranjski Gori. Moj štart je bil pri Belopeških jezerih, zato me Lea zapelje tja, nato pa se sama odpelje na Vršič – šla je na Prisank. Iz parkirišča ob zgornjem jezeru, ki je poplavilo praktično cel parking, se odpravim naprej po makadamski cesti, nato pa po nekem kolovozu s katerega hitro zavijem na gozdno pot. Morda je ta pot lepa poleti, sedaj pa je na polno razrita zaradi hudournikov in polna mokrega, mastnega listja. Po dobrih 40min pridem do rifuggia Zacchi kjer srečam dva avstrijska planinca – halo! Ko vzamem telefon iz žepa opazim, da sem nekje na poti izgubil kapo, ki sem jo imel v hlačnem žepu. Nič, spustim se kakšnih 100 višincev, poberem kapo in spet nazaj, tu sem zgubil kakšnih 15min in malo volje. Od razcepa pri koči, pot postane veliko bolj strma. Najprej je en del zavarovan s tako debelo zajlo, da bi jo lahko brez problema uporabili za kakšno vlečnico, nato pa sledi nekaj krajših obnovljenih zavarovanih delov, nič takega. Kmalu nad sabo vidim Avstrijca, ki sem ju prej srečal pri koči. Kljub ne prehudem tempu, sem v 2h naredil več kot 1000 višincev. Po prečenju večje grape ju dohitim in hitro tudi prehitim, saj vidim, da nista ravno najbolj vešča. Jaz sem iskal kopne prehode, ona dva pa sta rinila kar po snegu – mokri podplati nimajo najboljšega oprijema. Malo pred vstopom v steno prečim prvo manjše snežišče, gre tudi brez opreme. Nato pa me pričaka še večje snežišče nad skalnim skokom, tu ne reskiram zdrsa na pomrznjeni podlagi, v roke vzamem cepin – prečim brez težav.

 

Iskreno povedano nisem imel pojma kakšna je ta ferrata, kaj pričakovati. Ko se vzpenjam, vidim, da sta se Avstrijca obrnila – verjetno nista imela zimske opreme ali si preprosto nista upala nadaljevati. Jaz pa se vzpnem skoraj navpično nekaj metrov, nato pa prečim »najbolj« izpostavljen del, v levo. Bil sem kar malo razočaran, ko sem videl, da sem praktično že končal – ostal je samo še del, kjer se 2-3m navpično povzpneš po železni lojtri. Za tem pa je potrebno malo bolj pozorno iskati pot, saj markacij ni več, so pa zato tu in tam v pomoč možici, ki jih ni prav veliko. Prečim nekaj manjših zasneženih grap in kmalu stopim na vrh.

 

Zadržim se le 5min, nato začnem sestopati na vzhodno stran, po poti, ki vodi na Srednjo Ponco. Tudi tukaj manjše preglavice povzroča pomrznjen sneg v senčnih legah, potrebno je biti zelo pazljiv! Hitro pridem do grebena, po katerem je na količkih napeljana zajla, nato se malo spustim, prečim v levo in nato se spet vzpnem na vrh Srednje Ponce. Tu se sploh ne ustavljam, nadaljujem po grebenu proti Zadnji Ponci. Spustim se v škrbino, kjer me pričaka večje število debelih gamsov. Že ko hodim dol, vidim, da je v steni še nekaj snega, pa še severna stran. Ko pridem bližje, malo bolje pogledam – vse prej kot idealne razmere, ozke poličke, ki jih moram prečiti so poledenele ali pa prekrite z ostanki snega. Odločim se, da vseeno poskusim, če sem že tukaj. Težave se začnejo, ko pridem do prve zaplate snega, ki je trd kot beton. Z ruzaka odpnem cepin, z njim si v sneg skopljem stope, da bom lažje nadaljeval. Ko pridem že malo višje, vidim, da me v nadaljevanju čaka manjša zalita grapa, pod njo pa previsna stena – ni mi všeč. Ko na polici nad mano zabijem cepin v sneg, se cela zaplata snega odlepi od trave in zgrmi v prepad. To me po eni strani zelo razveseli, brez večjih pomislekov obrnem. Zelo pazljivo sestopam naprej, saj zdaj vem, da lahko sneg zdrsne s polic – raje se držim stene in iščem dobre oprimke, dovolj jih je. Po 45min matranja sem spet stal na škrbini. No, pa sem se spet nekaj novega naučil. Vrnem se na Srednjo Ponco, tam tudi nekaj pojem.

 

Mangart deluje dobro zasnežen, Jalovec prav tako. Z Jalovca se megla vali po grebenu Mojstrovk, postaja vse temneje in prav nič prijetno ne piha. Še malo vseeno posedim na soncu, na gori sem sam, pravzaprav ni žive duše nikjer blizu – to ni prav pogosto. Ob 12.15 začnem sestopati s Srednje Ponce v Tamar, kjer me pobere Lea, ko pride s Prisanka. Po poti sem razmišljal kaj me še čaka, Lea je tako popljuvala to pot, da res ne vem kaj pričakovati. Zgornji del je bil fantastičen, z občasnimi flikami južnega snega. Na poti srečam še starejši par, ki se šele vzpenja, izmenjamo nekaj besed in nadaljujemo vsak po svoje.

Hitro se spuščam in že sem v gozdu, kjer je res veliko podrtih dreves, mokrih skal in korenin prekritih z odpadlim listjem. Vsekakor to ni najboljša varianta za sestop, slaba pa tudi ne, ker sem se zelo hitro spuščal. Najbolj zoperen del je pred in za veliko jamo v steni – tam je vse razmočeno in res zelo nevarno za zdrs, a vseeno malo potečem in po dobri uri sem že pri domu v Tamarju. Na pol poti proti Planici Lea javi: »Zelenci…bom pr jezeru. Sončk…«, si rečem »Ok, Zelenici so res blizu, naj uživa!« in odpišem »Sem skoraj v Planici.«. Pridem na parkirišče, tam je ni, zato grem do bližnje struge, kjer teče potoček in vanj namočim noge. Čakam.

 

Potem pa pokličem Leo, ki mi pove, da me čaka pri jezeru – itak, čakala me je pri Belopeških jezerih! Zgleda, da sva se narobe razumela. Obujem si gojzarje in se odpravim proti Ratečam, ko po cesti prileti črna puščica in malo pred mano ustavi – osebni šofer! 😜 Ona se je imela tudi super, na vrh je prišla malo preden je vse skupaj pogoltnila megla. Ostala nama je samo še vožnja do Ljubljane.

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags