Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Kalški greben

November 4, 2018

Popravni izpit ali poskus št. 2. 

 

Prvi poskus na Kalški greben je bil v sredo, v megli in oblakih, ko sva z Jurijem obrnila na škrbini zaradi ledene zajle, slabe vidljivosti in neprimerne opreme. Ta nesrečni "fail" je komentirala Nataša Vidgaj in za naslednjič priporočala krožno turo - čez Žagano peč gor in čez Cojzovo kočo nazaj dol. Juhu, 1:0 zame, da sem uspela nahecat fante za popravca. Ne vem zakaj, vendar sem se na turo odpravila kot da bo to eno lepo nedeljsko pohajkovanje. Hm, hm. Nikakor! Tura je bila bistveno daljša in prilično naporna :) Štartali smo ob 9ih, nazaj dol smo prišli ob 18ih :) V žepu pa 4 mandarine in kepco suhega sadja za cel dan :) No, smo pa imeli neomejeno sonca in "morja"! :)

 

 

En dan prej se sveta trojica - Jurij, Klemen in jaz, zmenimo za akcijo – Kalški Greben, čeprav je Klemen navijal za Rinke, Jurij pa bolj za »nič«, ker je verjel ARSU (dež bo), ne pa meni :)  Dobiti bi se morali ob 9ih pri koči v Kamniški Bistrici. No, nam se uspe »srečati« že sredi križišča v Kamniku. Ustavimo se pri trgovini in se zbašemo v en avto. Jurij nama s Klemnom bere opis kje parkirati, jaz nam na zadnjih sedežih lupim domače mandarine. Najdemo »tisto« skalo kjer piše Žagana peč, parkiramo in se po lovski stezi odpravimo v gozd (štart iz cca 800m n.m.v.). Strmina nam prav nič ne prizanaša, hodimo dobro uro, ko pridemo do lovske koče (1330m n.m.v.) Gozd se vedno bolj redči, steza pa je ves čas prijetno mehka in strma. Nikoli ista. Tudi s sledljivostjo ni bilo težav. Možiclji so lepo vidni. Po poti nas pozdravijo tudi lepe gladke stene, kamor sta Jurij in Klemen seveda zarila svoje prste in poskusila malo poplezat. Malo! :) Potem nadaljujemo naravnost proti Kalškemu grebenu. V »plezalnem« navalu začneta Klemen in Jurij sanjati, da bi ubrali pot na Kalški greben kar direkt po steni pred nami, po nekem »pravem brezpotju«, da bi bilo vse skupaj krajše pa še malo za dušo. Ampak potem smo »zalutali« na označeno pot, ki nas je fino zafrknila! Ko smo prišli do markirane poti, smo šli pod steno levo, namesto desno. Šli smo proti Čmaževskemu turnu, ki pa je nižji. Hodimo in hodimo, vedno bolj dol … še vedno pogledujemo proti steni na desni, gledamo kje bi lahko splezali do vrha, vendar se vsi strinjamo, da plezanje ni problem, problem je, ker ne vemo kaj nas čaka na vrhu. Ali je vrh prehoden ali ne … No, potem smo bili pa že fino »daleč« od Kalškega Grebena in tistega "za tem ovinkom pa mora biti pot navzgor« še kar ni bilo. Ko smo hodili že dobrih 25min, se strinjamo, da to ne bo OK. Jurij pogleda še enkrat opis poti in prebere, da bi morali na »križišču«, ko pridemo do stene na melišče, zaviti desno v smeri Zoba in naprej na Kalško goro.    

 

 

 

Ja, če bi sledili dnu neizrazite doline, bi prišli do melišča, se odcepili desno in v 10min bi bili na vrhu grebena. Tako smo si pa kot pravi špartanci pot podaljšali za 45min :) Očitno smo res radi skupaj in bi radi šli čim kasneje domov :) Fanta sta pokazala, da znata strest kar nekaj sočnih iz rokava, ko »sfalita« pot … jaz sem bila pa kljub temu kot naspano in sito dete – zelo zadovoljna, da sem bila cel dan na soncu, v gibanju, na zraku, v super družbi … Torej, pot iz melišča na greben je kratka, strma, tudi krušljiva, vendar je zajla in nekaj jeklenic. Je dobro zavarovano. Ko smo prišli na greben, smo na hitro pomalicali, nahranili tudi kavke in se odpravili dalje proti zahodu. Del grebena sem že poznala, tudi navpično zajlo, in ko zlezeš ta del, je do vrha samo še cca 30min. Predno sem se spustila po zajli sem šele videla, kako visoko in daleč je še vrh. V sredo se zaradi megle nič ni videlo. Zdaj sem tudi videla, kako fino zračna je škrbina :) Nadenem si SVK, čelado in v trenutku smo dol, potem pa še proti vrhu. Teh 30min proti vrhu je bilo precej mučnih. Dobro sem bila že zmatrana. Od daleč zgleda Kalški Greben en lahek kucel, na koncu pa kar grizeš kolena. Ampak vrh je bil fantastičen in tudi tokrat se je splačalo. Razgled na sosednje vrhove – Štruca, Storžič, Grintovec, Rinke, Skuta, Krvavec, Zvoh, Vrh Korena … in še nižje v dolini »morje« oblakov. Takega scenarija si nisem niti upala želeti. Pa sem dobila porcijo sladkorja! Pospravila sem tiste štiri mandarine, ki sem jih imela za cel dan in šli smo nazaj dol.

 

 

 

 

Ko smo prišli do razpotja, ali Čez Kalce desno dol ali čez Cojzovo na severno stran Kalške gore, se odločimo za Cojzovo, ker je bila preverjena pot od zadnjič (zdela se nam je tudi hitrejša – zdela! :)). Iz vrha se spustimo ob cca 16h. Do Cojzove koče je bilo potrebno še malo paziti, ker je dokaj krušljivo in prepadno, od Cojzove koče dalje pa smo pičili kolikor se je dalo. Proti koncu smo po gozdu lomastili še s svetilkami. Pri avtu smo bili ob 18ih, presrečni. Si rečemo: »Spet smo nardili eno hudo turco, top je bilo!«

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags