Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Velika Martuljška Ponca

October 20, 2018

»Hej, a bi kakšno splaniral za soboto, al kaj?!« je sredi tedna »spraševal« Klemen. To je vsaj meni zgledala bolj trditev kot vprašanje, naju z Acotom pa res ni težko prepričat, sploh če je v planu kaj res kulskega. Hitro smo se vsi trije strinjali, da bo VMP prava destinacija. V petek zvečer smo se dobili v Kranjski Gori in se po dolgem času spet družili kot »v starih časih«. Spat smo šli sicer zgodaj, a noben od nas ni prav dobro spal, Aco je v svojem stilu nastavil uro na zgodnjo 6:04, namesto dogovorjene 6:07. Ni čudno, da smo bili vsi zaspani! 🤣

 

Odpeljemo se do Ruskega križa in pičimo proti koči v Krnici. Malo pred vzhodom je bila v dolini še meglica in ni bilo nič kaj toplo, a do koče smo bili že vsi razgreti, zato smo nadaljevali v istem tempu naprej po poti za Špik. Do mesta, kjer smo zapustili markirano pot in zavili desno proti grapi smo hodili točno 1h. Nadaljevanje po grapi je bilo OK, izstop iz grape na desno gor, čez mehko melišče pa kar precej smotan in nevaren za proženje kamenja ali zdrs. Za kratek čas hodimo po gozdni stezici med zlatimi macesni, pod nami pa morje megle – čudovito! Ko se stezica konča, nadaljujemo po manjši zelo strmi grapi polni rušja in blata, spet idealno za zdrs. Še malo imamo do melišča pod mogočnimi stenami Škrlatice oz. Rakove špice, Aco gre prvič za nekaj minut počepnit pod macesen. Nadaljujemo po melišču, pred nami se že odpira Velika Dnina in mogočna ostenja, ki jo obdajajo, postajajo vse bolj impresivna. Aco gre spet »na stran«, drugič. Na mestih, skritih pred soncem je še nekaj snega, prav nič toplo ni, medtem ko žulimo neskončna melišča proti vstopu v prvo grapo.

 

 

Malo pod grapo Aco spet čepi za skalo, tretjič, s Klemnom se zabavava in iščeva primerno ime zanj – »Seronja«, »Serator«… 😂😂 Pred vstopom smo spet vsi trije na kupu, pojemo čokoladico in si nataknemo čelade. Spodnjo grapo zlezemo z lahkoto in že stojimo na višjem nivoju, družbo nam delajo štirje kozorogi. Malo se razgledamo, potem pa zarinemo v kratko melišče, ki nas pripelje do razno raznih grap / kaminov – težavnosti pa od II. naprej. Izberemo si eno grapo na desno od tiste »klasične«, najbolj shojene in opremljene.

 

Z Acotom greva prva, vsak izbere svojo različico na vstopu, a plezava gor istočasno, nato se združi vse v eno, kar lepo in ravno prav zahtevno grapo. Sledi samo še res zelo strm del, tu Aco spet razkaže svoje gibčne sposobnosti in malo afne gunca v razkoraku, in že se bližamo izstopu na streho, oz. na najvišji nivo. Nadaljujemo malo po svoje in iščemo smiselne prehode proti vrhu. Jaz nadaljujem proti glavnemu vrhu, ki ga dosežem po točno 4h, Klemen in Aco pa proti desnemu predvrhu, kjer se razgledata, nato pa se mi pridružita. Sledi kratek slavnostni obred in izročitev kuverte z »najbolj izvirnim darilom za rd« - HVALA ŠE ENKRAT! 😁👌 Prvič sem darilo prejel na vrhu gore in to ne kar ene – dobra fora!

 

Za tem se prestavimo nižje v zavetrje kjer pomalicamo z razgledi proti Oltarju, Rokavom, Škrlatici in še in še. Najboljše kar imamo so Haribo gumi bomboni – turkizno moder je najboljši, okus borovnica! Po malici se odpravimo na zahod pogledat razgled na MMP in Špik. Že zjutraj si je Aco ogledoval steber na zahodnem grebenu gore, ki se dviga nad prepadno steno – seveda je nanj zlezel z lahkoto, midva sva počakal spodaj in opazovala. Pod sabo slišiva glasove, prihajajo z MMP kjer vidiva 5 ljudi. Malo žvižgava in mahava, nekdo nama pomaha nazaj – kasneje smo ugotovili, da je bil to Roman v družbi dveh prijateljic, pa ravno tu v Martuljški divjini se »srečamo«.

 

Počasi se vrnemo do »baznega tabora« pod vrhom, še malo spijemo in se začnemo počasi spuščati proti klasični, najbolj obiskani grapi, do katere vodi še najbolj shojena potka, ki je občasno označena tudi z možici. Iz grape tik pred nami izstopi gospod v družbi dveh deklet – »So so, trije gamsi so!« pove dekletoma, ko slišita da smo se višje gor pozdravili. Mislim, da noben od nas ni pričakoval družbe tukaj gor, malo začudeno se pogledamo, pozdravimo in pičimo vsak v svojo smer. Pri sestopu smo enkrat malenkost zgrešili, a takoj videli, da tam spust ne bo mogoč – no, Aco je v svojem stilu rekel »Prit pogledat, po mojem bi se nekako dalo«, malo kasneje smo videli, da bi bil to navpičen spust kakšnih 5-6 m direktno nad »pravo« grapo…itak, da bi se dalo, NE?! Klemen je med tem časom našel pravo pot in sledil je spust po grapi navzdol, oprimki so dobri, zato težav ni bilo. Kar hitro se spustimo na melišče pod grapo, pred vstopom v spodnjo grapo še malo pogledamo nazaj, zgleda divje – ampak absolutno prekratko!

 

Debata je že zjutraj tekla o tem ali bi potem podaljšali še na Veliki Oltar po SZ grebenu. Ko smo se spustili še z druge grape na melišče smo se nekako vsi trije strinjali, da sestopimo v dolino – če ne zaradi drugega, se je moj levi podplat pod prsti odlepil in nadaljevanje po tako zahtevnem terenu ne bi bil ravno pametna poteza. Zato kar pičimo dol po melišču kolikor hitro se da. Med sestopanjem se odločimo, da zavijemo še do bivaka I., če smo že tukaj.

 

Uživamo na soncu, v bivaku najdem »duct tape« s katerim si za silo zaflikam podplat. Po melišču odtečemo do strme grape, ki je še vedno mokra, blatna in mastna. Z malo pazljivosti smo spet pri večji grapi po kateri se spustimo v dolino, po 10-15min pa iz nje zavijemo desno gor in se priključimo označeni poti proti Krnici. Samo še malo pa smo spet v dolini, ne gremo mimo koče pač pa direktno skozi gozd nazaj proti Ruskemu križu. Še nekaj krat se ozremo nazaj proti ožarjenim vrhovom nad Krnico. Z nejevoljo opravimo še z klancem do Vršiške ceste, se spokamo v avto in odpeljemo »domov«. Hitro se preoblečemo in skočimo še na zasluženo kosilo k Martinu. Pogrešal sem to druženje, lani smo bili veliko več vikendov skupaj, morda pa nas zima spet bolj združi. 😎

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags