Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Planjava

October 13, 2018

Zadnji, precej dramatični obisk vršacev – Viš in Koštrunove špice (podori in prepadi, ki zaledenijo kri po žilah …) je pustil kar nekaj prask v moji psihi, zato je bilo planiranje današnjega potepanja precej bolj rezervirano. Čez teden divje in napeto, nič kaj dosti časa za kakšne konkretne želje, ampak – Jurij Ban vse zrihta. V petek dobim od Jurija SMS: »Lea, greva dolgo ali kratko? Če dolga, povej kaj vse ti kupim za jest. Pa ne bodi skromna :)« Sobotna vremenska slika se je šopirila s sončkom, zato izberem turo, ki bo ohromela najina kolena. Ubrala sva brezpotje na Planjavo.

 

 

V petek zvečer nič kaj skromno sprazniva hladilnik, da ne bo na turi prazna baterija in v soboto zjutraj sva ob 7.00 na parkirišču, koder se štarta tudi na Kamniško sedlo. Štart na 900 m n.v. Po »napovedi« naju čaka 5h hoje do vrha Planjave, ki ima 2392 m n.v.

 

Začetni del poti, cca. 15min, je isti, kot za na Kamniško sedlo, potem pa skreneva s poti desno proti Planjavi (čez Repov kot). Tudi pot v smeri Repov kot do Planjave je brezpotje, vendar je že pošteno uhojena. Cca. 45min hodiva še po tej uhojeni potki, potem se pa začne – VESELO TAVANJE :) Zame sploh, ker sem prvo uro spala na dveh nogah. Ampak sonček se je začel važiti nad prelepimi gozdno travnatimi pobočji, tudi Jurij je postajal vse bolj razposajen za to in ono šalo … in sva se zbudila. Nazaj k najini poti – ČE SE NE IZGUBIŠ, NE VELJA :)  Sicer pa, orientacijsko je pot zelo zahtevna in težko sledljiva. Najin vmesni cilj do Planjave je bila dolga grapa, po kateri izstopiva na Planjavske zelenice. Da prideš do grape, sta nekako ključna dva momenta – da pravočasno skreneš iz uhojene poti in potem v nadaljevanju najdeš spet pravilen »odcep«, ki vodi direkt do grape, sicer prideš v dolino, ki vodi na Kamniško sedlo. Seveda sva oboje zgrešila, ampak na srečo nisva naredila preveč korakov v napačno smer. Jurij je bil spet oborožen, za pot na Luno – navodila, fotografije, posnetki iz ptičke perspektive, koordinate … kar je edino prav in seveda sem super hvaležna, da nama tako »pogrne mizico«. Ko sva po drugi greški lezla v strm del »poti« in si naglas govorila: »To bi moralo biti prav«, čeprav niti slučajno ne zgleda, se izkaže, da je prav. Zagledala sva grapo! Velika, mogočna in strma grapa samo za naju. Užitek se začenja ob 10:00.

 

 

Predno se zvaliva v grapo, malo počijeva, se razgledava na okolico - Vrh Korena (kjer sem bila sredi tedna na obisku), Kalški greben, Brana (vidi se v bistvu samo Kaptanski greben), dolina Kamniške Bistrice … Cel dan sva mežikala tudi Zeleniškim špicam. Grapa pa eno samo veselje - na začetku. Oba sva prilično zmešana na to »kmečko« poplezavanje - II/II+. Nič kaj preveč prepadno. Vsake toliko nama dober dan izrečejo skalni skoki, ki naju niso kar tako spustili mimo, ampak je šlo. Je pa grapa takšna, da te kar nekako »objame«. Mogočne stene levo, desno, spredaj, zgoraj … grapa vmes postane široka in odprta, ki se nadaljuje v krušljiv in travnati predel. Ta del je potrebno prečiti in tu se začnejo risanke. Med maksimalno skoncentrirano hojo, iskanjem oprimkov ter dovolj močnih trav, da se držim na krušljivem previsu, me kliče Jurij. »A ravno zdaj me rabiš?« si mislim. No, Jurij me je klical, ker je bila pred nama nevarnost. Šepetal je: »Lea, Lea!« Jaz se nisem dala motiti in hodila sem proti njemu. Ampak! Tudi jaz sem kaj kmalu slišala ropotanje skal in postalo mi je jasno kaj se SPET dogaja in kaj moram narediti skriti se. Kam pa? Bila sva na previsu? Če so bili prej koraki počasni in natančni, so bili zdaj tudi natančni, ampak hitri. Skale so padale kot dež, midva pa »skrita« pod neko malo previsno steno, z 250 pulza. Jurij jih je videl, gamse, menda jih je bilo miljon (40) in točno tak scenarij pričakoval. Zato me je klical, da se ustavim in ne hodim naprej. Za drugič vem. Malo sem prebledela, čelo je bilo tudi malo bolj mokro, kot sicer, spomnila sem se podora … Jurij pravi: »Ne bo podora, sem uredil :).« In potem sva kar hitro nadaljevala naprej čez previs, do grape in na sedlce ob Planjavski zelenici. Zmečeva ruzake s hrbta in že baševa cukrarijo. Malicava na Planjavskih zelenicah, družbo nama dela razgled na Zeleniške špice. Pa šajba :) »Še dobro, da tej gamsi niso razmetavali skal, ko sva bila v grapi, tam bi jih pa dobila po glavi … slaba,« Jurij čisto resno o izkušnji.

 

Po malci na sedlcu greva proti Planjavi, proti Sukalniku in novi grapi, ki se na vrhu zaključi z vstopom na greben do zahodnega vrha Planjave. Malica je bila hitra. Jurij je imel mravlje v tazadni, ni mi pustil, da se sončim kaj dosti … pičiva. Predelava še ene dolgočasne in strme trave.Jurij daleč pred mano, jaz pa z muko. Noge težje od nosoroga. Prideva do rezgledne točke (cca. 2250m v.n., 12:00) koder se vidi Kamniško sedlo, zagledava tudi grapo in … odkimam: »Jurij, ne grem tu gor, noge so mehke kot Haribo bonboni, grem po markirani poti (vzhodna stran) do vrha in se dobiva na vrhu Planjave, si za?« Ideja mu ni bila všeč, niti meni, oba sva si želela po grapi do vrha, skupaj. No, načeloma nama ideja o tem, da si razdeliva pot, v nobenem primeru ni všeč. Njega bi skrbelo zame, mene pa zanj. Zato sva šla po normalki do vrha. Potem mi je Jurij povedal, da so ljudje po trikrat iskali pot do najine prve grape … tako, da je vesel, da sva naredila »glavni del« tako, kot sva si zamislila. 

 

 

Greva okrog, na vrhu sva ob 13:00. Planjava, kopala se je v soncu. 2392 m n.v. Ko sva prišla na vrh (nižji vzhodni vrh), pa se moje noge zbudijo in že začnem navijati … : »Kaj pa če greva vsaj še do zahodnega vrha Planjave in pogledava ta greben od kod bi mogla priti?" Seveda me je malo pekla tudi vest, ker sem zradirala tisto grapo iz plana. Pa "skočiva« po nekem lažjem brezpotju še do zahodnega vrha, razgledi 100x boljši od vzhodnega vrha Planjave. Veter je fino švigal mimo ušes, mene je že malo prestavljalo v sunkih ... zato sva hitro spakirala ruzake in šla dol, proti Kamniškemu sedlu.

 

 

 

Spust ni bil nič posebnega, razen res lepih razgledov, bleščeče zlizanih skal in dveh "ta pravih" v zahodni steni Planjave, ki sta nažigala plezarijo. Poleg naju je bilo slišati samo še eno kladivo tam zgoraj :). Kočo na Kamniškem sedlu obideva, saj se v dolino spustiva po melišču pred kočo, in si pot časovno skrajšava za kakšno uro. Midva sva v dolini v 15min. Potem pa še nekaj gozdne poti in pri avtu sva ob 17:00. 

 

Vmes sva pofotgrafirala vse čirulečarole jesenske gozdne kolekcije in greva domov. Vesela. Tura je terjala 10h in 13km in 1300 višincev gor in dol. Kadar se takole dodobra »namatrava« v hribih, sva oba precej zadovoljna :)  Juriju je bilo malček hudo, ker nisva »obdelala« še tiste zadnje grape, ampak je že prav tako. Jutri ga čaka super divja tura s super divjim gorskim fantom – Miha Habjan. Sin od starejšega Habjana, Vladimirja Habjana :) Jurijev blog bo pa malo bolj adrenalinski. 

 

 

 

 

 

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags