Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Monte Capolago / Seekopf

October 14, 2018

Za rojstni dan sem prejel krasno darilo – knjigo Alpe brez meja (Vladimir Habjan & Irena Mušič Habjan), seveda sem jo takoj odprl in hitro našel primerno turo za ta vikend. Mihi sem že takoj javil, da se bo moral "žrtvovati" in da bova morala na to turo skupaj, takoj je bil za. Klemen in Aco sta imela za nedeljo druge plane in tako sva se z Miho v nedeljo ob 7 uri iz Ljubljane odpeljala proti kraju Forni Avoltri. Tako pozno sva štartala zato, ker sem bil jaz prejšnji dan z Leo na Planjavi, Miha pa z novimi tečajniki AO Rašica na Bovškem Gamsovcu - itak pa sva vedela, da to prav dolga tura ne bo!

 

Po skoraj treh urah vožnje se pripeljeva na parkirišče pred kočo Tolazzi – to je najino izhodišče. Na hitro vase zbaševa še nekaj sladkega peciva in v nedeljskem tempu kreneva po vojaški mulatjeri proti sedlu Volaia. Med potjo si imava itak milijon stvari za povedati, tako da dolgočasen del poti mine zelo hitro. Kmalu sva že tik pod sedlom in tam se pri »vodi« odcepiva levo na slabo shojeno stezico, ki preči melišča pod vzhodno steno gore Capolago. Od daleč sva videla, da sta še dva pred nama vstopila v steno, gužve pa ni bilo za pričakovati. Kljub soncu je bilo kar sveže, sicer sva se za kratek čas slekla v kratke rokave, a sva hitro nase spet dala še en sloj, saj je bil veter na trenutke kar neprijeten. Začetni del poteka po manjši, ozki grapi ali po ozkem grebenu če si Miha Habjan. Nadaljevanje je definitivno najbolj brezvezen del ture – po strmih travah direktno navzgor in nato dolgo prečenje v desno do grape, ki ji nekako sledimo skoraj do grebena. Tukaj se tudi začne malo resnejše poplezavanje, z lahkoto si povprečno II. težavnostno stopnjo še dodatno popestriš. Italijani res niso šparali z barvo in na par metrov popackali skale z rdečimi pikami - še Stevie Wonder bi našel pot. 😜 Nadaljevanje je čista uživancija, povsem sproščeno nadaljujeva in kmalu po nekoliko smotanem, manjšem melišču stopiva na greben, kjer se nama odpre čudovit razgled.

 

Nadaljujeva tik pod grebenom in hitro prideva do morda najbolj zanimivega in tudi najbolj fotogeničnega dela ture – ostrega, kratkega, a precej izpostavljenega mini grebenčka. Za tem grebenčkom se vse skupaj postavi še malenkost bolj pokonci a zaradi dobre in razčlenjene skale ni nobenih težav. Za »ovinkom« naju pričaka najzahtevnejši del, zato je tukaj tudi ena in edina zajla na celotni poti, a se ji oba izogneva in malo afne guncava mimo nje – za trening. Malo se je pooblačilo, pihalo je pa še vedno, a ne toliko kot nižje v steni. Razgledi na jug in vzhod so bili prav mistični, saj se je zaradi meglic v dolinah videlo le obrise vrhov in grebenov v daljavi, vse do naših najvišjih. Zdaj že skoraj vidiva vrh, še par višinskih metrov in sva gor. Sledi še objemanje s skalnim stolpom, po katerem se spustiva v manjšo škrbinico in iz nje po gladkih platah splezava na vrh.

 

Od avta do vrha sva potrebovala 2h 50min (markirano 4.30h). Razgled v vse možne smeri, seveda razen na vzhod saj nama tu pogled zakriva mogočni Monte Coglians. Pod nama se v soncu sveti zeleno jezerce Volaia, na sever pogled sega vse do Visokih Tur, na zahod pa proti Dolomitom. Sediva na soncu, gledava na jezero in se baševa z vsemi možnimi priboljški, seveda narediva tudi 2, 3, 7…13 smotanih slik in po pol ure počitka začneva sestopati po isti poti.

 

Sestop je v tem primeru malenkost zahtevnejši, pa ne zato, ker bi bila utrujena, pač pa je pot na nekaj delih res zelo strma in prepadna. Mudi se nama ne nikamor, zato sestopava z umirjenim tempom in vmes še malo poslikava. Na tistem najbolj izpostavljenem mestu, grebenčku, dohitiva starejši italijanski par, ki je vrh zapustil malo pred nama. Gospa se je sredi ozkega grebena usedla in si prižgala cigareto a »vljudno« vprašala če naju ovira?! »Ahhh NEEEE, kje pa, povsem primerno mesto si si izbrala« si mislim. 🤦‍♂️ Nekako se skobacava mimo in nadaljujeva v svojem tempu navzdol. Zdaj je sonce že tako nizko, da sva večino sestopa opravila v senci, kjer ni bilo prav nič vroče. Glede same orientacije tudi pri sestopu ni težav saj je kot rečeno rdečih pik čisto preveč in se moraš precej potruditi da jih zgrešiš.

 

Spet sva na prečnici kjer se moreva vzpeti par metrov, da prideva na zoprne strme trave, ki naju pripeljejo do grape po kateri hitro splezava dol. Tokrat pa se označeni poti ne priključiva enako kot zjutraj, pač pa si vse skupaj skrajšava po melišču , ravno do mulatjere.

 

Nižje ne greva po cesti kot zjutraj ampak greva raje po označeni poti skozi gozd, ki je malo krajša. V glavi sva imela, da je do koče še kar nekaj hoje a kar naenkrat sva bila na parkirišču – od avta do avta sva rabila 4h 40min. Pri avtu se preobujeva in takoj pičiva nazaj proti Sloveniji.

V Kranjski gori se ustaviva na pizzi, kjer se nama kasneje pridružita še Vladimir in Irena, da preverita ali je opis iz knjige "v redu" 🤣. Nato sem nama z Miho pridruži še Aco in skupaj gremo še na pivo v Vopo, potem pa vsak po svoje domov v Ljubljano.

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags