Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Visoki Kanin

September 23, 2018

Če je bil scenarij za deževno soboto – kuharija in poležavanje, je bil nedeljski scenarij bolj divji. Z Leo sva računala na sonce ali vsaj neko stabilno suho vreme in splanirala ferrato Rosalba Grasselli na Visoki Kanin. Proti koncu tedna sem malo »težil« Mihi, če bi šla kam skupaj, a je on že imel splanirano Triglavsko severno steno. No, potem pa smo se vseeno našli »tapravi« skupaj. Lea me je v soboto zvečer vprašala če bi bilo OK, da se nama pridružita še Katja in Miha – ITAK!? Miha mi je sicer pisal že prej, ker je Triglavska odpadla 😊, a ker sporočila nisem videl, sta se punci že vse kar sami (!) zmenili in splanirali nedeljo za vse štiri. Akcija, malo po 5. uri zjutraj smo se iz Črnuč odpeljali proti Sella Nevei.

Iz parkirišča smo zavili desno, na smučarsko progo in iz nje prečili v gozd. Nadaljevali smo po gozdni poti, pod stenami Bele peči in naprej do koče Gilberti. Malo pred kočo smo spet zavili desno proti sedlu Bela peč, kjer stoji stara vojaška utrdba in v njeni bližini »naravni bivak« iz časa vojne. V lepem vremenu se čez okna utrdbe ponudi krasen pogled na Montaž in okolico, tokrat pa smo žal gledali le meglo. Od tu smo po vojaški mulatjeri prečili pobočja proti zahodu, pot se večkrat rahlo vzpenja in spušča, ter nas kmalu pripelje na razpotje – levo pelje pot proti ledeniku in ferrati Divisione Julia; to pot sem prehodil, ko sem se pred leti prvič odpravil na Kanin (zimska oprema je za to pot zelo priporočljiva če že ne obvezna, saj prečimo vsaj en del ledenika pod severno steno Kanina), ter desno (ravno) proti bivaku Marussich. Mi nadaljujemo naravnost v vse bolj gosti megli. Kmalu se megli pridruži še močan veter, a nam to zabave nikakor ne pokvari. Kvečjemu postane še bolj vznemirljivo. Kmalu pridemo do razcepa in tu nas rdeča trikotna markacija usmeri levo, po strmih travah proti grebenu. Zaradi megle pred sabo ne vidimo kaj dosti, zato samo sledimo markacijam, ki delujejo že kar malo »nametane« po skalah 😊 ! Po mokrih travah se vzpenjamo po dokaj širokem grebenu, ki se kmalu zoži in nas po kratkem melišču pripelje do vstopa v plezalni del poti. Po prvih nekaj metrih pot zavije na desno stran grebena, ki je zelo izpostavljena – to lahko le sklepam, saj je bila pod nami tako gosta megla, da se ni videlo ničesar. Pot je bila pred kratkim očitno povsem obnovljena, par klinov je sicer izpuljenih, a ne na ključnih mestih. Zaradi mokrih in mastnih skal smo morali še toliko bolj pazljivo »plezati«. Zelo hitro pridemo do dela, ko se pot »postavi pokonci« in nas po skobah vodi čez krajšo previsno steno, ter nas »izpljune« na še malo ožji skalni grebenček.

 

Za tem grebenčkom, se pot nekoliko položi in ni več tako zahtevna, potrebno je pa splezati tudi nekaj krajših grapic. Greben se nato malenkost razširi in nas pripelje na Vrh Krnice, še vedno smo v gosti megli. Nadaljujemo nekaj metrov po grebenu, nato pa zavijemo desno navzdol in se po šodru spustimo nekaj metrov, prečimo nekaj mokrih, travnatih poličk, ki nas spet pripeljejo na greben. Zdaj je pred nami krajši spust po strmih, gladkih ploščah, hodimo pa vedno tik ob grebenu. Nadaljevanje je nezavarovano, na poti je tudi kar nekaj izpostavljenih delov, saj se skalnim skokom vedno ne moremo umikati na južno, manj prepadno stran.

 

Vsi štirje stojimo na grebenu in kar naenkrat se pred nami pokaže vrh Kanina – močan veter je razpihal meglo čez oster greben in nam ponudil fantastičen pogled na nadaljevanje poti – od veselja kar vriskamo! Zdaj je prišel čas za kakšno lepo fotko seveda! Iz grebena se kmalu umaknemo na južna pobočja, ki nas pripeljejo tik pod vrh. V nadaljevanju je pot sicer označena, a si lahko sam izbiraš težavnost do vrha, Miha in jaz si seveda izbirava težje prehode, on je itak »spiderman«, jaz pa malo vadim, da bom »ready« če me kdaj vzame sabo. 😊 Le nekaj metrov pod vrhom je razgled na preplezan greben res fantastičen, sedaj vidimo kje smo sploh hodili – WAW! Na vrhu, ki se kopa v soncu, nekaj pomalicamo in si malo odpočijemo. Megla okoli nas ne ponuja nikakršnih razgledov, tu pa tam na severu iz megle pokuka vrh Montaža. To je pa to.

 

Čas je za sestop, jaz sem že prej izbral lažjo varianto – po normalni poti proti Prestreljeniškim podom in nato po smučarski progi v dolino. Pot sprva poteka po grebenu, ko postane zahtevna pa se umika na južno stran, tu pa tam je še nekaj zajle, a vse skupaj ni omembe vredno. Iz grebena se spustimo na melišča, po katerih prečimo vse do razcepa – Prestreljenik (levo), Postaja D (desno), tu smo že malo bolj počasni saj Katjo boli noga od poškodbe, ki jo je staknila na kolesu. Z Leo pri razcepu počakava, da se ne bi slučajno zgubili. Tišina, nato pa krik – Lea, pogledam proti njej in takoj pomislim na to, da si je v eni od številnih lukenj poškodovala nogo. Na srečo je bil le prst, ki je »počil«, ko ji je zmanjkalo ravnotežja in se je ujela na dlan – AUUU! Hitro izbrskam prvo pomoč, s kartončkom in povojem naredim provizorično longeto. Prst jo seveda zelo boli, a do doline je še zelo daleč! Ko smo spet vsi štirje na kupu, se usmerimo na levo v smeri Prestreljenika, pri razcepu za »Okno«, pa gremo desno in pridemo na smučarsko progo.

 

Nekaj časa hodimo navzdol, nakar opazim, da hodimo navzdol na slovensko stran, ne pa na italijansko – če se ne zgubiš, ne velja! 😂 Malo nejevoljni se vrnemo nekaj deset metrov nazaj ter zagrizemo v še nekaj metrov šodra, da pridemo na sedlo Prevala iz katerega se nato spustimo proti italijanski strani. V megli sta ti dve strani povsem enaki, težko se je orientirati. Kar se da hitro sestopimo kljub dvema »poškodovanima« gorskima kozama – vse pohvale njima za vztrajnost, kljub bolečinam se nista niti enkrat pritoževali! Po progi pičimo mimo koče Gilberti in tudi naprej gremo kar po desni progi, ki se sicer vleče v neskončnost a nas pripelje direktno do parkirišča. Hitro se spokamo do Rabeljskega jezera, kjer si namočimo noge, punci pa ohladita poškodbe. Časa je ostalo še toliko, da smo skočili v Kranjsko Goro na pizzo, nato pa se seveda še odpeljali do Ljubljane. Ne glede na vreme in poškodbe, mislim, da smo res vsi uživali. Upam, da se kmalu spet podamo na kakšno skupno turo in popravimo vtis! 😁

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags