Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Po dolini Triglavskih jezer na Lepo Špičje

September 15, 2018

Ko je prišel čas za planiranje sobotne ture je Lea sodelovala v stilu »Ne vem kam, samo da sem cel dan v gorah!« OK, hitro pridem na idejo o Sedmerih jezerih in dodam še Lepo Špičje, kjer tudi sam še nisem bil – to bo pa ja dovolj za cel dan! V soboto, se ne prezgodaj, odpeljeva proti Bohinju a se namesto do Savice odpeljeva na planino Blato, ker sem jaz imel v glavi še malo daljšo krožno turo (povratek po dolini za Kopico).  

Zaradi bolj oblačne napovedi v dopoldanskem času, štartava malo pred 10. uro iz parkirišča, seveda v smeri Triglavskih jezer. Zaradi dežja prejšnji dan je bila pot razmočena in precej blatna. Po kakšnih treh urah počasnega vzpenjanja in tudi občasnega spuščanja prideva do prvega jezera, kjer pojeva malico – ravno takrat se začne »čistiti« in kmalu se pokaže sonce. Nadaljujeva mimo koče pri Triglavskih jezerih in na razcepu zavijeva levo za oznakami »Lepo Špičje« oz. »Veliko Špičje - pot Stanka Kosa. Pot do jezer je dolga in zelo dolgočasna, nadaljevanje je bilo v stilu – do vstopa v »zahtevnejši del poti« sva hodila celo večnost! Končno prideva do tega dela, nadeneva čeladi in se začneva vzpenjati po strmih travah in ozkih poličkah. Na par mestih je v pomoč tudi zajla, potem pa spet samo hoja po strmih pobočjih – mislim, da sva bla oba kar precej razočarana saj sva si želela tudi malo poplezavanja.

 

Kmalu stojiva na vrhu Velikega Špičja, sama! Ura je bila 15, zato sva kar pohitela naprej po grebenu proti Malemu Špičju. Pot ves čas poteka tik pod grebenom, čez vse špičke, nenehno se vzpenja in spušča, zato se zdi še daljša kot je v resnici. Na poti, razen nekaj gorskih koz, ne srečava nobenega.

 

Od Malega Špičja do Prehodavcev se pot še ker vleče, sploh ker se skozi ustavljava in občudujeva razbrazdane pode in luknje v njih. Priključiva se poti, ki vodi nazaj proti koči pri jezerih, s težavo sledim Lei, ki večino poti kar preteče. Plan, da bi se vračala po dolini za Kopico opustiva saj sva prepozna in ne bi imela kaj dosti od tega. Nič se ne ustavljava, nadaljujeva mimo koče saj naju lovi tema. Še vedno tečeva če se le da, da bi prišla čimdlje po dnevni svetlobi.

 

Ko prideva do zadnjega kratkega vzpona pred planino Dedno polje nama ne preostane drugega kot daprižgeva lučki in v istem tempu pičiva naprej. Kmalu sva na makadamski cesti, tu upočasniva. Razen snopa svetlobe iz čelke sva v popolni temi in »smrtni« tišini. Začneva se strmo spuščati po blatni cesti in veva, da sva že blizu avta.

 

Ura je bila nekaj čez 21, mene je pa naslednji dan čakala še ena tura, zato se hitro spokava in odpeljeva nazaj v Ljubljano. Hodila sva 10 ur in naredila 32km, nikoli ne bi rekel, da je tako daleč! Na koncu sva se strinjala, da na to turo ne greva nikoli več, naslednjič raje iz doline Zadnjice na Prehodavce. Doma se hitro pripravim za naslednji dan, uro nastavim za 5.15 – sploh ne vem kako bom po taki turi jutri držal tempo z Acotom in Klemnom.

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags