Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Greben Škrnatarica - Dovški križ

September 16, 2018

Še preden je zvonila budilka sem se zbudil, noge so bile kar trde in zmatrane od včerajšnje dolge ture na Špičje. Hitro se umijem, oblečem in šibam pod blok, kjer se dobiva z Acotom in potem skupaj odpeljeva v Šenčur do Klemna. Netipično zame sem zamudil par minut, ker sem si moral na bencinski kupiti za jest in za pit, to mi včeraj ni uspelo ker sva z Leo prišla v Ljubljano šele ob 23h. Klemen je zamudo komentiral »Da nebo to navada, da gorenc primorca čaka!« :) Vsi trije se spokamo v njegov avto in že smo na poti v Vrata. Parkiramo nad Peričnikom, na izhodišču za Kukovo špico.

Prvi dve uri sta minili zelo hitro, mogoče zato, ker je bil tempo res carski – v prvi uri 600 višincev, v drugi pa 500. Priznam, da me je na trenutke malo zmanjkovalo in nisem uspel slediti, hodil sem par minut za Acotom in Klemnom, kolena so kar kričala. Z najbolj sitnim delom, dostopom do grape na Škrnatarico, smo hitro opravili, čeprav so to tista neshojena melišča tipa »en korak gor, trije dol«. Kot račke en za drugim vstopimo v grapo, ki je brez snega povsem drugačna, mogoče celo bolj zanimiva. Skoki v grapi ne predstavljajo problemov, čeprav mokra in mastna skala v kombinaciji z mokrimi podplati ne nudi najboljšega oprijema. Najbolj smotani so seveda predeli šodra, vse leti po grapi dol – potrebno je hoditi kot balerina, z občutkom. Čez megleno grapo zlezemo v 15ih minutah, na izstopu pa nas pričaka toplo sonce.

Nadaljujemo po grebenu proti zahodu, v smeri Dovškega križa. Greben se začne z lepo negovano wimbledonsko travico, potem se pa hitro zoži in spremeni v manjše in večje skalne stolpe. Skoraj vedno se težavam umikamo na levo, južno stran, ker je na desno stran itak prepadno v amfiteater. Z orientacijo v lepem vremenu ni bilo težav, tu pa tam smo morali malo bolj pozorno poiskati prehod.

 

Nekaj časa plezamo direktno po grebenu, nato se po grapicah spuščamo v večje in manjše škrbine ter obidemo nekaj gladkih stolpov. Pred sabo vidimo nek vrh, ne vemo pa, če je to že Dovški križ, nato pa pridemo do naravnega okna skozi katerega imamo lep pogled na Široko peč – blizu smo, zdaj to vemo! Še nekaj nezahtevne hoje po šodrastih, južnih pobočjih in že stojimo vrhu Dovškega križa.

 

Na jug nam razgled zakriva megla, v bistvu je bilo kmalu megleno v vse smeri razen na sever. Ker smo bili sami in se nam ni nikamor mudilo, smo sedeli na vrhu, se pogovarjali, uživali v megli in mrzlem vetru. Sestopili smo po zdaj že dobro uhojeni poti proti Bivaku II. Vmes smo šli pogledati kakšna je Jugova grapa brez snega – kako je drugačna, z Acotom sva jo z lahkoto odsmučala spomladi, zdaj pa zgleda noro!

 

Sestop do bivaka traja par minut, tam še malo buljimo naokoli, nato pa po meliščih res expresno v dolino. Ko pridemo na cesto za v Vrata, nas čaka še dober kilometer hoje do avta. Kot pravi turisti hodimo sredi ceste. Odpeljemo se do prve »plaže« kjer se osvežimo oz. okopamo. Pa še pizza & pivo za zaključek lepega dne!

 

V dveh dneh se je nabralo 47 km in 3500 višincev, solidno! :) 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags