Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Prisank, Razor, Planja

September 10, 2018

Že skoraj 20 dni je minilo od zadnje konkretne ture na Sauleck, vmes smo z Nejcem, Patricijo in Leo enkrat po službi skočili na Kofce goro, prejšnjo nedeljo pa sva z Leo šla čez Žrelo na Storžič – nič omembe vrednega! V petek sva z Leo pičila v Izolo ker je bilo za hribe v soboto napovedano slabše vreme, to sva izkoristila za verjetno še zadnje letošnje poležavanje na plaži. Lea je že med tednom rekla, da bo ta vikend počivala, jaz sem si pa zelo želel neke bolj konkretne ture. Še enkrat preverim vreme za nedeljo in hitro pade odločitev – GREM, zato se zvečer odpeljeva nazaj v Ljubljano, da se jaz spakiram za naslednji dan.

Malo pred 5 uro zjutraj se odpeljem iz Ljubljane v KG. Avto pustim pri Ruskem križu (3. serpentina Vršiške ceste) in se po gozdni poti odpravim proti koči na Gozdu. Priznam, nisem kaj dosti gledal okoli in zato tudi zgrešil tablo za Kočo na Gozdu in tako sem po 40ih min res hitre hoje prišel do Tonkine koče, ki je pa precej višje! Nič, po cesti sem se spustil nazaj (okoli 200 višincev) in zavil desno za oznakami »Hanzova pot«. Preden sem sploh začel, sem naredil že skoraj 5km in 500 višincev. Takoj na začetku prehitim štiri, da bom imel v nadaljevanju mir in nobenega nad seboj. Hitro napredujem in kmalu pridem do večnega snežišča, ki je zdaj v resnici »živi led« in prečenje ne zgleda prav nič graciozno. Cepin je vsekakor priporočljiv, se pa da z veliko več težavami tudi brez - nekateri si pač raje komplicirajo življenje, ker jim nositi tistih par 100g predstavlja problem. :) Po snežišču prečim police proti zahodu in poslušam odmev tistih, ki lezejo gor po Kopiščarjevi. Hitro se vzpnem čez nekaj zavarovanih delov in že sem na melišču in nadaljujem proti južni strani Hudičevega stebra. Iz manjšega sedelca sledi kratek, strm vzpon, ki me pripelje na lepe, razgledne police. Tu dohitim Janija, po par besedah se ujameva in zato skupaj nadaljujeva proti vrhu.

 

Pot s police kmalu zavije levo, strmo navzgor, kjer je potrebno malo poplezati, ter naju nato pripelje na greben - odprejo krasni pogledi na vzhod. Pred nama je samo še nekaj metrov navpičnega vzpona po skobah in že stojiva na obljudenem vrhu. Pojem čokoladico, pozdravim Janija in se odpravim naprej po južni strani, proti Zadnjemu oknu po Jubilejni poti.

 

Pot praktično ves čas poteka po policah na severni strani in je zato tudi ves čas izpostavljena, a dobro varovana. Kot vedno, zgleda vse skupaj krajše kot je v resnici, a do zadnjega okna se pot res vleče, vsaj meni se je. Skozi okno grem hitro, ni ravno najboljši občutek, ko vidiš da je dol zgrmelo pol stropa – verjetno ne včeraj, a »filing« vseeno ni najboljši. Iz okna sledi zahteven, malenkost previsen, zelo izpostavljen del poti, ki je sicer zavarovan, a je bil (vsaj meni) neprijeten. Nato prečim pobočja v smeri Škrbine (med Prisojnikom in Razorjem).

 

Spust v škrbino je zelo strm in poln šodra (nižje). Tik pod skalnimi stolpi prečim travnata pobočja in se priključim poti na Razor, kjer srečam Erika s katerim izmenjava nekaj besed. Prvi del poti je bil super saj je potekal v senci, višje pa je bilo sonce že prav neokusno vroče in tempo je malo padel. Na sedlu Planja me malo šokira število ljudi na poti na oz. z Razorja - kar turistično! V jami ob poti se malo ohladim in nato nadaljujem po izvrstnem šodru naprej. Sledi samo še zadnji strm vzpon po skobah in že sem na s soncem obsijanem vrhu. Tukaj počivam malo dlje kot na Prisanku, Erik je prišel na vrh kmalu za mano, tako da sem imel tudi dobro družbo.

 

Po dobre pol ure pavze sestopiva skupaj proti sedlu, kjer on zavije desno proti Vršiču, jaz pa pičim še na Planjo. Do vrha hitro hodim saj nekje okoli mene grmi – za vzpon in spust nazaj do sedla sem porabil 17min. Po meliščih začnem teči proti Kriškim podom, kjer sem v dobrih 20ih min. Malo sem bil že utrujen, zato mi je smerokaz »Vrh Kriške stene – 1h 45min« bil zelo odveč!

 

V glavi sem imel idejo, da je to kakšne pol ure hoje, ne pa toliko! Vseeno grem tako hitro kot le lahko in v 45ih min sem na vrhu Kriške stene. Kot po jajcih sestopim saj je šodra na policah res ogromno, vsak zdrs je pa tukaj lahko usoden. Počasi pridem do dna in se po groznem melišču skobacam na pot, ki vodi proti koči v Krnici. Pot kljub težkim nogam praktično v celoti pretečem, v Krnici sem zelo hitro.

 

Po cesti proti KG tudi kar se da hitro hodim / odtečem in kmalu sem pri prečenju Pišnice v katero bi se najraje ulegel. Samo še nekaj višinskih metrov me je ločilo do avta. Na koncu je bil izkupiček po skoraj 10ih urah (1h sem zjutraj porabil ko sem se zgubil): nekaj čez 30 km prehojenega ter skoraj 3000 + in 3000 – višinskih metrov kar sploh ni slabo, glede na to, da nisem tekel ampak hodil :) Potešil sem željo po daljši turi, zdaj bo za nekaj časa mir, no ja, do naslednjega vikenda!

 

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags