Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Säuleck

August 23, 2018

Plan, ki sva ga imela z Leo za prejšnji teden je bil - združiti Hochalmspitze s Säuleckom, vendar sva bila primorana planirano turo razbiti na dva dela. V petek sva se vrnila iz Hochalma, v soboto pa že rezervirala postelji v koči Arthur von Schmid Haus ob jezeru Dösner See, pod Säuleckom. Tokrat sva šla bolj na “safe” varianto glede spanja, je bil pa zato vzpon na goro precej bolj zahteven.

 

V ponedeljek zjutraj sva že spet na poti, tokrat proti Mallnitzu, kjer se še pred železniško postajo odcepiva desno in se zapeljeva do parkirišča od koder vodi pot proti planini Dösner Alm. Ujameva še zadnje prosto mesto na parkingu in se v lahkotnem tempu odpraviva po široki poti proti omenjeni planini. Po 10ih minutah hoje se nama odpre pogled na celotno dolino pred nama, vključno z vrhom Säulecka daleč zadaj na levi. Po široki cesti se počasi vzpenjava proti planini, pri manjšem jezeru se cesta konča in jo zamenja strmejša široka gozdna pot. Kar hitro prideva iz gozda pod kočo Dösner Hutte, do tu je tudi najstrmejši del poti, če lahko temu sploh tako rečemo. Po tem ko pridemo na prostrane zelenice na planini, pot poteka ob manjših in večjih potočkih ter se stalno počasi vzpenja. Zdaj že približno vidiva najin cilj, do koče ob jezeru naju loči le še slabih 100 višincev.

 

Ko prideva do koče, se takoj “check-innava” in naročiva pivi, ki ju spijeva ob čudovitem ledeniškem jezeru Dösner See na višini 2270m. Ledeniška jezera načeloma niso ravno topla, tudi to ne vem če je imelo 10 stopinj, a Lea se je v njem vseeno skopala – jaz sem se namočil le do kolen! Uživala sva ob jezeru vse dokler se iz temnih oblakov nad nama ni ulilo, do koče sva tekla a bila vseeno kar pošteno mokra. Namestiva se v sobo, ki si jo deliva še z dvanajstimi. Prvi večer se prav vsi odpravimo spat zelo zgodaj – 21.30., razen enega starejšega frajerja, ki se je v posteljo zraven naju zgrudil zadnji in celo noč tako grozno smrčal, da so še granitne skale imele čepke v ušesih. Razen njega seveda noben ni spal, zato smo ob vzhodu vsi začeli počasi pakirati in se pripravljati na turo, midva med zadnjimi saj se nama ni nikamor mudilo. Malo pred 8. uro ubereva pot, ki gre za kočo in se strmo vzpne nad jezero, potem pa po granitnih platah preči pobočja pod Säuleckom.

 

Po 40-ih minutah hoje zagledava tablo “Klettersteig Säuleck – D/E!” in zadaljujeva levo proti steni in vstopu v plezalni del. Počasi se opremiva z vsem potrebnim in začneva plezati po strmih platah navzgor. Po prvem strmejšem delu sledi kratko nezavarovano prečenje melišča in spet sva pri zajli, ki naju tokrat vodi čez zelo strmo, na vrhu celo previsno steno – po moje tudi fizično najzahtevnejšemu delu poti. Naprej pot vseskozi poteka po razu in je zelo izpostavljena na obe strani, zato tudi slik ni več kot toliko! Ker mest za počitek prav dosti ni, se ne ustavljava in kmalu prideva na greben. Ko doseževa greben, je vrh desno od naju in že zelo dobro vidiva križ in ljudi na vrhu, ki naju opazujejo saj sva ta dan bila edina na tej poti. Greben je mestoma izjemno ozek in “rahlo” prepaden - na severno stran je kilometerski  prepad v dolino Seebachtal, na južno pa slabih 400m do podov nad jezerom. Plezanje tu sicer ni zahtevno, a ta izpostavljenost vseeno doda precej adrenalina. Jeklenica vse skozi poteka točno po sredini, se dviguje in spušča iz nešteto manjših in večjih stolpov.

 

 

 

 

Končno pred sabo zagledava križ in po dobrih dveh urah stopiva na razgleden vrh. Hitro nekaj popijeva, se malo razgledava in že pičiva dol po lahki, navadni poti in nadaljujeva proti koči. Za krožno turo sva porabila 4h 10min, kar sploh ni slabo glede na to, da sva se za dol bolj sprehajala. Za Säuleck je splošno znano, da gre za enega najlažjih tritisočakov, verjetno je to res, če se odpravimo po navadni poti, ferrate pa ne gre niti približno podcenjevati. Pot je za roke precej naporna in kljub majhni višinski razliki kar dolga, primerjave z našimi ferratami ni, ker so te dosti krajše in manj zahtevne – ocena D/E ni “krneki”.

 

Pri koči odloživa nahrbtnika, se spustiva do jezera, vanj namočiva utrujene noge in uživava v toplem soncu. Za nagrado si privoščiva ene par ledenih piv. Tokrat začne deževati že popoldne, zato malo zadremava, koča je praktično prazna.

 

Zvečer še kar dežuje, zato se v zimski sobi zabavava z družabnimi igrami – šahovski genij Lea je itak v vsem boljša od mene :). Čeprav sva rekla, da bova ponočevala sva, v postelji spet pristala pred 22. uro, tokrat smo bili v sobi le štirje in spala sva kot polha. Zjutraj je bilo brez oblačka, sonce je bilo že toplo, zato sva se na hitro umila, spokala, poravnala obveznosti v koči in počasi začela sestopati proti dolini. A kaj kmalu sva stran od poti, med številnimi potočki, naletela na sveže borovnice, ki sva si jih privoščila na tone! Zamudila sva se zagotovo več kot eno uro, nato pa s težavo zapustila ta čudovit divji kotiček. V dolino sva sestopila brez posebnosti, zelo hitro sva bila pri avtu.

 

Ni se nama še dalo domov, zato sva se odpeljala na kosilo v Rateče in potem še malo poležavala ob jezeru Jasna v KG. Proti večeru pa sva se vrnila spet v Ljubljano. Najin planiran tri dnevni gorski oddih se je spremenil v pet dnevnega s pavzo med obema turama, nekaj preglavicami, nepričakovanimi situacijami, novimi znanji…vsekakor fantastična izkušnja in najboljši dopust do sedaj! Zdaj pa že čakamo sneg – KONČNO!

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags