Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Hochalmspitze

August 17, 2018

 

Tudi zame je prišel čas dopusta in ja, tud jaz sem bil na morju! Zdržal sem kar štiri dni :) Seveda so moje misli že pred tistim zanjim delovnim petkom švigale proti hribom. Zadnji gorski oddih je bil »prelet« Hanzove na Mojstrovko z Acotom, Klemnom in Leo in to še zdaleč ni potešilo sladkorja v krvi. Svojo pregreho sem zavohal šele, ko je padla odločitev, da greva z Leo na Hochalmspitze. Ampak ne za en dan! Želela sva si nekaj v smislu umetnisti preživetja v prvinskosti. Oba sva hlastala po naravi, pristnosti … in kako ugnati materialno »srečo«. Zato sva naredila plan, da greva (vsaj) za tri dni v avstrijsko gorsko divjino in potem … kot nama bo »veter« zapihal. In tako je tudi bilo. Veter je pihal »od povsod!« Lahko bi rekel, da FOTOGRAFIJE DOGODIVŠČINE DELAJO KRIVICO RESNIČNEMU DOŽIVETJU. BOGATA IZKUŠNJA, MAJHEN VLOŽEK.

Pot iz doline do jeza mi je dobro poznana, saj sem jo s Klemnom in Acotom že v celoti prehodil (6 km), ker je bila na zadnje (pozimi) rampa čez cesto spuščena. No, tokrat sva štartala na parkingu (1660 m) in se z zelo težkimi nahrbtniki počasi odpravila proti Gießener Hütte (2215m). Vreme ni bilo najboljše. Hochalmspitze sploh nisva videla saj se je skrival v gosti megli. Na poti do koče se nisva nič ustavljala in za kočo ravno tako nadaljevala vzpon v smeri škrbine LASSACHER WINKLSCHARTE oz. Mallnitzer Scharte in Arthur von Schmid Haus. V družbi krav in ovc sva prečila številne večje in manjše potočke in se po granitnih platah vzpenjala vse višje. Ura je bila 19.30 in počasi sva začela iskati primeren kraj za najin bivak – spalnico z razgledom. Na prostranih travnatih pobočjih sva našla »udobno« mesto s pogledom na jez. Robo, ki sva jo privlekla do gor sva na hitro uredila v bivak in čakala na zahod. Bilo je še kar toplo – 15°C. Občudovala sva dolino in vrhove okoli naju ter se zelo veselila naslednjega jutra, nevedoč kaj naju še čaka – Razgled pa je postajal vse bolj KOT IZ RAZGLEDNICE.  Nekaj časa sva bulila v NEBO, POLNO UTRNKOV in počasi tonila v spanje, ki ga potem sploh ni bilo! Premetavanje, obračanje, iskanje najmanj žuljastega položaja … in postajalo je res že zelo mrzlo. Po nama pa vse več vlage, ki je čez noč seveda zrmznila. Končno sva dočakala svit - uničena, premražena, armiči pomrznjeni … kratka noč, ki je hkrati postala tudi rally ledeni test vzdržljivosti!

 

Jaz sem takoj vstal in še pred vzhodom skuhal kavo, ki naju je za silo pogrela. Na hitro sva si skrtačila zobe, obraz namočila v leden potokin začela pakirati stvari nazaj v ruzak. Nakaj čez 7. uro sva se začela vzpenjati proti škrbini Winklscharte, kjer sva skrila večji del najine opreme, ki je nisva potrebovala za nadaljevanje poti po grebenu Detmolder Grat. Iz škrbine pot zavije desno in se strmo vzpenja po granitnih ploščah proti grebenu. Pot je res zelo dobro označena, markacije so še prepogoste. 

 

Na grebenu zavijeva desno in se spustiva v šrkbinico Obere Winkelscharte, kjer se pripraviva na resnješi del vzpona. Prečiva kratko snežišče in že prideva do prve navpične zajle s pomočjo katere se vzpneva čez gladke granitne plošče. Od tu naprej pot poteka tik pod grebenom. Sem in tja je malenkost bolj izpostavljena, a odlično varovana. Kmalu prideva pod vrh in pred nama je samo še zadnji strm vzpon do križa. Vrh imava za nekaj minut čisto zase.

 

Tu narediva malo daljšo pavzo in uživava v vročem soncu ter razgledih na vse smeri, ki jih sem pa tja zakrivajo meglice. Zame je bil to tretji vzpon na KRALJICO VISOKIH TUR po treh različnih poteh. No, enkrat sva pozimi s Klemnom zaradi zelo slabih razmer obrnila tik pod vrhom, za Leo pa je bil to sploh prvi tritisočak – res sem presenečen in ponosen s kakšno lahkoto je opravila s to - objektivno naporno turo, vsa čast!

 

Do »najine postojanke z bivak opremo« sva se vrnila po isti poti. V planu sva pa imela podaljšati turo proti koči Arthur von Schmid Haus … vendar se je malo zapletlo. Sestopala sva počasi in previdno saj sva bila oba zaradi nespanja kar zdelana, a sva vseeno kar hitro opravila z zavarovanim delom poti. Sestopala sva proti škrbini in komaj čakala, da se malo spočijeva pred nadaljevanjem poti na zahod. Med skalami najdeva skrito opremo, ki jo dava sušit, saj je še premočena od noči. Malo pojeva in popijeva, ter ugotoviva, da se bova morala spustiti skoraj do koče Gießener Hütte – 800m nižje, če se želiva spet povzpeti proti škrbini Mallnitzer Scharte. Po premraženi in prebedeni noči si vsekakor nisva želela še ene noči na prostem. Ker signala nisva imela, nisva mogla preveriti razpoložljivosti postelj v Artur bon Schmid Haus. Da bi pa zaman hodila tako daleč ni prišlo v poštev! Odločiva se, da bova poskusila srečo v koči Gießener Hütte – morda imajo kaj prosto, vsaj zimsko sobo.

 

Spustiva se do koče, preden vprašam za prenočišče taktično naročim dve pivi, da ne bova zgledala obupana – seveda niso imeli niti ene proste postelje, niti v zimski sobi. Malo potrta sediva pred kočo in pijeva pivo, razmišljava kaj narediti. Kmalu iz temnih oblakov začne kapljati. To je bil kar »cool« sporočilo za naju, da tu gor nimava več kaj iskati. Zato se brez slabe vesti začneva po polžje spuščati v dolino proti avtu. Poti ni bilo konca, ruzaka sta rezala ramena in gulila hrbte. Končno prideva do parkirišča, vse vrževa v avto in se odpeljeva nazaj proti Ljubljani. Res, da ni šlo vse po planu, a na silo se pač v hribih ne da. Med potjo že delava nove plane saj imava še cel teden (dopusta) pred sabo. Vsekakor nova, zanimiva in nora izkušnja iz katere sva se oba nekaj naučila. Ponoči se spusti vlaga :) haha! Kmalu jo mahneva še kam.

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags