Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Prisojnik

July 19, 2018

Kdaj je najbolje v hribe? Popoldne in sredi tedna - s prvim delom sicer rahlo tvegaš »vremensko« kraljico, z drugim delom je pa 100% šah mat – vrh zase. Pred dnevi je kolega Klemen navijal za kakšno luštno turco po službi. Ta teden je bilo vreme res fantastično, zato smo to tudi izkoristili, sploh, ker smo vedeli, da bo konec tedna deževen. V sredo po službi smo se tako Klemen, Lea in jaz zapeljali na Jezersko in šli malo trenirat bicepse na ferrato Češka koča (ja, z dvema R-jema :)). Bilo je zabavno. Ker pa nismo ravno neki hudi ljubitelji takšnih fitnes ferrat, raje imamo take klasične ZPP kjer SVK ni potreben in lahko tudi kaj po svoje poplezaš, smo se zmenili, da gremo v četrtek popoldan še nekaj v tem stilu – Kopiščarjevo na Prisojnik. V tej partiji smo bili absolutni zmagovalci! :)

Dobimo se v Kranju in pičimo proti Vršiču. Še preden smo začeli zares hoditi, smo bili potni do gat. Ura je bila 17., sonce pa je žgalo na polno. Sprehodimo se do vstopa v plezalni del poti, kjer si nadenemo čelade in malo popijemo. Nekaj časa še hodimo po soncu, potem pa končno pridemo v senco, kjer se že lažje diha. Poti nihče od nas še ni prehodil, zato ne vemo kaj točno pričakovati – komaj čakamo, da bo kaj za poplezat. Hodimo in hodimo, pa še vedno nič resnega.

 

Končno pridemo do tistega dela poti, kjer se vsi radi slikajo – navpičen kamin kjer je več »šteng« kot v mojem bloku (foto točka št. 2 :), takoj za Ajdovsko deklico). Ta del je dobro zavarovan in SVK res ni potreben (subjektivna ocena, da ne bo pomote!). Prvemu kaminu sledi še en malo krajši, takoj za tem pride na vrsto prehod pod previsno steno, ki je za nas – dvometraše, malo smotan. Ko se skobacamo ven, pridemo spet v lažji in položnejši svet, ki nas kmalu pripelje pod sprednje okno.

Iz stene stopimo na melišče (na trenutke res zoprno, nevarnost zdrsa je res velika). Ta del poti je vsaj meni tudi najbolj fascinanten – misli tu kar malo odtavajo, ko si zamišljaš in fantaziraš kako je okno nastalo. A še kdo to počne? :) Čez okno nas pot vodi po številnih skobah, ki so navrtane v gladke plate. Na izstopu se še malo razgledamo in takoj šibamo naprej na greben, ura je 19., malo se nam mudi.

 

Po grebenu gre kar hitro, a vrh je nekje tam - zadaj v daljavi. Kmalu se nam začnejo približevati meglice iz smeri Razorja, zato stopimo še malo hitreje. Sledi samo še zadnje prečenje po južni strani gore in kratek nezahteven vzpon na vrh. Gor seveda ni žive duše, na gori smo samo mi trije – zakon! Pogled v vse smeri je še toliko bolj fantastičen zaradi zahajajočega sonca, ki stene in vrhove barva oranžno, rdeče … nezaslišano lepo!

 

Ura je 20.15 in počasi bo potrebno začeti sestopati, čez pol urce je zahod. Splanirali smo si nekako tako, da gremo še po svetlem mimo okna, potem pa nam ostane itak samo še hoja po široki stezici v dolino.

 

Tema nas ujame že kar daleč pod oknom. Ko se spustimo še malo nižje, med borovce, spet postane soparno za znoret. Pot dokaj hitro mine in ob 22. uri smo že na Sovni glavi, par minut oddaljeni od parkirišča. Pri avtu se preoblečemo, preobujemo in odpeljemo v Vopo na zasluženo pivo. Klemna izpljuneva v Kranju, midva z Leo pa krepko čez polnoč prispeva v Ljubljano – pred očmi je bil samo še povšter.

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags