Our Recent Posts

Tags

Pihavec in Bovški Gamsovec

Za spremembo sva v ta vikend skočila bolj »na glavo«. Bojni plan je bil narejen šele v petek zvečer, ob pivu in absolutno brez pretiranega oziranja na vreme, ker »ta uganka mož« zafrkava že celo poletje. Že nekaj časa sem imel v planu brezpotje na Pihavec. Lei je brez pomisleka super vse kar izberem, samo, da niso uhojene potke za prilagodljive človeške vrste. Torej – čim več divjine in gracioznih pogledov iz skritih kotičkov naših gora. Strinjala sva se, da bo tale zanka kar zanimiva: Vrata – Luknja – Pihavec - Kriški podi - Bovški Gamsovec – Luknja - Vrata. Odlično - oba navdušena in pripravljena (čez teden sva res pridno počivala :)). Možgančke oživiva z jutrnajo kavo ob 5ih in počasi se odpeljeva v Vrata. Parkirišče v Vratih je ob 6ih že super pisano tega in onega pleha. Manjkalo ni niti avtobusov. Gužva bo. Amapak ne na najini turi :)

Počasi se vlečeva proti Luknji, sonce je že nad triglavsko steno. Na poti srečava Aleksandra, ki je očitno sredi noči s sabo tovoril foto opremo, da bi ob vzhodu fotografiral kozoroge, ki pa jih ta dan ni bilo. Izmenjamo besedo, dve ... in zagrizemo vsak v svojo smer. Na sedlu narediva krajšo pavzo, potem se usmeriva desno proti Bovškem Gamsovcu. Po približno 15min hoje, se po »feelingu« odcepiva levo, torej stran od označene poti, na melišča pod police na južni strani Pihavca. Vidi se, da gre za pravo brezpotje saj ni nobene vhojene stezice ali možicov. Vseeno se nič ne zgubljava in kaj kmalu po melišču prilezeva do vhoda v žleb, ki ga prepoznamo po spominski plošči, posvečeni Tinetu Miheliču.

Vstop v žleb je precej strm in zahteva nekaj lažjega plezanja. Preden se žleb povsem zapre, se ustaviva in uživava v fenomenalnem pogledu na Triglav in Steno iz te ozke votlinice. Po levi strani splezava ven na strme trave nad prepadnimi policami. Prehodi naprej so precej logični, večinoma hodiva po strmih travah proti zahodu, dokler nama prehoda ne zapre manjša stena. Tu greva v desno po strmih travnatih pobočjih naravnost navzgor, dokler ne prideva na položnejši del, kjer travo zamenjanjo skale. Prebijava se po meliščiu navzgor in kaj kmalu doseževa škrbino Čez Kamen, kjer se odpre pogled na severno stran. Po nekaj metrih hoje po gladkih ploščah se priključiva označeni in od tu naprej nezahtevni poti iz Kriških podov, ki naju po 20min pripelje na vrh Pihavca. Na samotnem vrhu uživava v sončku in razgledu na vse smeri. Ker sva imela v planu še kar nekaj hoje, se po slabe pol ure na vrhu spustiva po označeni poti na Kriške pode (pot je uradno zaprta!). Nad kratkim, a strmim skokom, ki je sicer dobro zavarovan z »zajlo« in skobami, je melišče, ki se spontano siplje točno na pot, potrebna je res velika pazljivost – še posebej, če je kdo pod nami! Pot sicer poteka točno pod aktivnim podorom, zato snežišče pod steno obideva po desni, tik ob steni. Po dolgem melišču prideva na še eno daljše snežišče, ki ga tik pred nama preči večja čreda kozorogov – še en kanček predvsem mojega zadovoljstva! Potem ponovno prečiva melišča proti vzhodu in kmalu se priključiva označeni poti, ki vodi na Kriške pode.

V koči poiščeva Natašo, s katero sva bila zmenjena, da jo prideva pozdraviti če bova v tistih koncih. Na razgledni klopci malo posedimo in poklepetamo, Nataša naju počasti s kraljevim štrudlom – tudi zmazala sva ga »grajsko« :) Žal sva morala hitro naprej, saj so se povsod okrog naju hitro zbirali črni oblaki – za spremembno so bile napovedane popoldanske nevihte! :)

V kar lepem tempu jo mahneva v smeri Gamsovca iz katerega prihaja precej pohodnikov, ki kar malo čukasto gledajo, češ - kam pa vidva tečeta? :) Seveda sva divjala pred nevihto. Vse bolj je grmelo in dežne kaplje so bile vse bolj pogoste. Pred vstopom v steno še ni bilo za vetrovko, na vrhu pa nisva imela več kaj dosti izbirati. Dežju se je pridružil še veter, megla, oblaki … klasična poletna ploha. Lea pa uživa maksimalno :). Brez ustavljanja nadaljujeva spust na drugo stran proti Luknji. Na poti srečava dva avstrijca, ki sprašujeta koliko je še do koče na Kriških podih - jaz sem pa mislil da sva midva edina »norca«, ki v takem vremenu hodita iz gore.

Sestop, po sicer lahki poti, je nekoliko otežilo blato in mokre skale, zaradi česar sva morala biti posebej pozorna na vsak korak. Ko je bilo »najhujše« mimo, se začne počasi kazati sonce. Spustiva se proti Luknji in uživava v mističnih razgledih, ki jih ustvarjajo meglice na pobočjih.

Na sedlu se ustaviva in še malo nastaviva soncu. Potem pa se po meliščih spustiva nazaj v Vrata in spodnji del kar odtečeva. Sledi še sprehod do parkirišča, kjer se preobujeva in preoblečeva. Seveda tudi tokrat ne gre brez namakanja v ledeni Triglavski Bistrici, ki je zadnje mesece že kar klasika.

Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL