Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Montaž, Vrh Brda in Špik Hude police

June 30, 2018

 

Že dva tedna sta minila od zadnjega gorskega potepanja. Zato je bilo pričakovanje po novih dogodivščinah toliko večje. Z Leo sva se tokrat namenila v sosednjo Italijo. Za cilj sva si izbrala drugi najvišji vrh Julijskih Alp - Jof di Montasio (Montaž oz. Špik nad policami). 

 

Okviren plan je bil izdelan že med tednom, kot vedno pa se vse »vrti okrog sonca« - vremena. Prva stvar, ki sva jo naredila v petek zjutraj je bila – pregled vremenske napovedi za soboto. Vremenoslovci so napovedali sonce: »Yes!« Zvečer si pripraviva nahrbtnike v katere spraviva tudi nekaj zimske opreme, čeprav sva imela informacije, da je načrtovana pot v celoti kopna.

 

Sobota, 3:00. Z veliko mero navdušenja in brez posebnega nerganja sva vstala na budilkin ukaz. Kavica in že sva bila na poti iz Ljubljane. Malo čez 5. uro sva bila na planini Pecol – samo midva, pastirji in nekaj krav. Brez obotavljanja sva začela hoditi proti sedlu Forca dei Disteis. Pot, ki poteka po južnih, travnatih pobočjih pod stenami, se je neskončno vlekla. Z nekaj kujanja sva po uri in pol zmerne hoje prispela do »zanimivega dela« – na sedlo. V družbi gorskih koz sva si privoščila krajšo pavzo.

 

Od sedla naprej sva nadaljevala po levi poti, desno se pot odcepi za Pipanovo lestev. Že takoj na začetku prečenja v levo, naju je pričakalo strmo in trdo snežišče. Pri prečenju sva si pomagala s cepinom. Pot se nato nadaljuje po prepadnih policah po zahodni strani gore. Kmalu sva prišla ponovno na razcep - če bi šla naravnost, bi šla proti bivaku Suringar, midva sva šla pa desno proti Findeneggovem ozebniku. Po nekaj minutah hoje do vstopa naju je pričakalo snežišče, ki se mu da povsem izogniti (po desni strani). Plezanje v ozebniku ni nilo nič posebno zahtevnega. Pot je označena, zahtevnost pa je večinoma I-II stopnje. Seveda pa lahko iščeš težje prehode, kot to rada počne Lea. Pri plezanju je obema precej načenjal živce šoder na policah. Morala sva biti zelo previdna in skoncentrirana. Tudi zaradi morebitnih ostlaih planincev pod nama. Približevala sva se izstopu na greben in najlepši del je bil ponovno prehitro mimo. Na grebenu sva se ponovno malo ustavila in uživala v razgledu. Tukaj se je tudi sonce še optimistično trudilo, da bi grelo vrhove.

 

Sledila je ekspresna hoja po grebenu in na vrhu sva bila ponovno – sama! Kljub zgodnji uri in optimistični napovedi so se iz doline začele dvigovati meglice. Nič kaj dosti nisva posedala, zagrizla sva v skalo in šla naprej, saj je bil Montaž samo prva postojanka tega dne. Po grebenu sva se spustila v smeri Pipanove lestve, na razcepu sva šla levo in ne desno na lestev. Tu je bilo potrebno prečiti kratek, a zelo izpostavljen grebenček, ki nas pripelje na strma travnata pobočja Cima Verde (Vrh Brda).

 

Po slabo uhojeni, neoznačeni stezici sva se povzpnela na vrh, poln ostankov iz 1.s.v. Vrh je zaradi velikih skalnatih plat odličen za počivanje, ampak midva sva bila že pošteno v oblaku in megli, zato sva z vrha kaj hitro zdrvela. Sestopila sva po strmih travnatih pobočjih in se ognila brezvezni Pipanovi lestvi. Pod lestvijo je bilo še vedno snežišče, za vzpon/sestop vsekakor pripročljiv cepin, čeprav le nekaj 10m.

 

Ura je bila šele 11. Moči in volje je bilo še dosti, zato sva se željna hribov in navkljub nestabilnemu vremenu, odpravila naprej. Spustila sva se za kakšnih 100 višincev in zavila levo - na ferrato »via Leva«. Pot »via Leva« poteka po prepadnih policah in je mestoma zelo izpostavljena, a zelo dobro varovana, morda celo preveč (SVK nisva uporabljala). Hoja po policah, z razgledom na Kanin in Pecol pod nama, je bila prekrasna, skoraj tako lepa kot tista na »via Ceria-Merlone«.

 

Kmalu sva pred sabo zagledala škrbino Forca del Palone, v katero sva se morala spustiti, da sva lahko nadaljujeva na Špik Hude police. Spust do škrbine je zelo strm in izpostavljen, a odlično varovan, tako, da nama večjih težav ni predstavljal. V škrbini sva v družbi koze opazovala sfingo.  Pred nama je bila samo še kratka lestev čez skalni skok in že sva bila na uhojeni stezici, ki se priključi klasični – turistični poti na Špik Hude police.

 

Kot zmeraj, je na tej poti ogromno gorskih koz, ki so vajene družbe »gorskih turistov«. Na vrhu sva bila sama in zato sva si vzela čas za počitek v miru in tišini. Na žalost pa že precej oblačno vreme ni bilo najbolj primerno za poležavanje na vrhu, zato sva se odločila za sestop na planoto, ki se je cel dan smejala v soncu. Skozi celotno pot v dolino so naju spremljale koze in kozorogi, nad nama je parkrat zajadral tudi ogromen orel. V dobri uri sva bila pri koči Brazza, ki pa začuda ni bila nabito polna.

 

Pri avtu sva še enkrat pogledala nazaj, analizirala kje vse sva hodila. Na hitro se preoblečeva, pretegneva mišice in se zapeljeva do Rabeljskega jezera kjer se namočiva v jezero. OK, priznam, Lea se je kopala, dvakrat, jaz sem se namočil le do kolen! :)

 

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags