Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Kukova špica in Škrnatarica

May 26, 2018

 

Predolgo je trajalo, a sva se končno s Klemnom uskladila in spet šla skupaj v hribe, pridružil se nama je še njegov kolega Roman. V Kranju smo se zjutraj zbasali v en avto in se odpeljali v Vrata. Bilo je zelo soparno, ura pa ni bila še niti 6. Prvo in edino pavzo na poti navzgor smo naredili preden smo zagrizli v melišče. Razgled na dolino vrat je bil veličasten – morje megle iz katerega so štrleli le grebeni in vrhovi. Malo smo popili in kmalu krenili naprej.

 

Pred sedlom Gulce, tik za skalnim skokom sva z Romanom zavila desno proti Kukovi špici. Klemen pa je raje počakal na sedlu saj je na vrhu že bil in se tisti trenutek ni počutil najbolje. Do vrha sva potrebovala kakšnih 15min, vse skupaj pa 3 ure s postankom vred. Na vrhu sva uživala v razgledih v vse smeri, seveda pa je najbolj izstopal amfiteater proti zahodu. Malo sva pokramljala, popila in pojedla ter kmalu začela sestopati proti sedlu kjer naju je čakal Klemen. Ker je bilo še zelo zgodaj smo se odločili, da po grapi skočimo še na sosednjo Škrnatarico.

 

Iz sedla smo prečili vzhodna pobočja gore in kmalu prišli na sneg, ki nas je vodil proti vstopu v zasneženo grapo. Sicer smo letos res imeli pestro zimo, a smo si vseeno želeli še malo akcije po snegu. Glede na letni čas so bile razmere v grapi kar dobre, zato smo v vrh grape dosegli po kakšnih 20. minutah – kratko a sladko! Ker seboj nismo imeli plezalne opreme smo se strinjali, da bi bilo skrajno neodgovorno iskati nesrečo in splezati na vrh Škrnatarice saj je “abzajl” edina možnost za povratek nazaj. Sicer gre le za par metrov, a res ni vredno tveganja. No ja, Klemen je seveda poskušal najti svojo varianto, ki naj bi bila lažja kot tista, kjer se vsi ostali vzpenjajo na vrh. Na srečo je ostalo samo pri poskušanju.

 

Malo naprej, v smeri Dovškega križa, smo našli lepo “Wimbledonsko” travico, kjer smo se utaborili in pomalicali. V teh koncih ni prav dosti ljudi, tako, da je bila divjina samo za nas. Žal pa se je kmalu iz dolin začela dvigovati megla, vedeli smo, da bomo morali počasi začeti sestopati v dolino če nočemo tega početi v megli. Na vrhu grape si spet nataknemo dereze in vzamemo cepin v roke ter “odsmučamo” po grapi navzdol. Ko pridemo ven iz grape gremo še po Romanove pohodne palice, ki jih je car zjutraj kar vrgel nekam v globino, preden sva se začela vzpenjati na Kukovo špico. Ko ju je našel smo se začeli spuščati v dolino. Če smo se zjutraj skušali izmikati snežiščem, smo jih sedaj obupano iskali, saj je spust po snegu hitrejši in precej zabavnejši. Na poti smo imeli sicer nekaj megle v pasovih, a kaj kmalu smo spet uživali v toplem soncu, ki nas je spremljalo vse do doline.

 

Pri avtu smo se preobuli in preoblekli ter se odpeljali nekaj metrov nižje do Triglavske Bistrice kjer smo se osvežili. Za finish pa še na zasluženo pivo “pr firerju” (tako so me naučili)!

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags