Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Jugova grapa (Dovški križ)

April 28, 2018

Mislim da smo na to turo čakali celo sezono. Že ko smo bili oktobra na Dovškem križu smo si grapo ogledovali iz vrha in takrat je tudi postalo nekako samoumevno, da jo bo treba še isto sezono posmučat, ker je res kulsko!

 

V petek zvečer se odpeljem v Kranjsko kjer me že čakata Aco in Deja, ubistvu sem kot po navadi jaz čakal njiju, ampak nima veze. Relativno zgodaj greva spat in ustaneva ob 4.17 - ker sva se želela pošteno naspati (sicer bi ustala ob 4.16!). Ob 5 uri si na parkingu še v temi nalagava stvari v in na ruzak; smuči, pancarje, čelado, kože, dereze, cepin…ni da ni! Jaz, frajer, sem položil ruzak s hrbtno stranjo na tla, ko ga dvignem ugotovim, da sem ga položil direkt v blatno lužo – mega!

 

Po temi začneva hoditi proti Martuljškim slapovom oziroma proti bivaku za Akom do katerega je uro in pol hoje. V najinem stilu se zgrešiva odcep, ki ga je nemogoče zgrešiti in tam zgubiva pol ure. Pot do bivaka sploh ni težavna, razen če imaš na hrbtu 30 kg težak ruzak in dvometrske dile. Pod bivakom že vidiva sneg, zdaj bo vse skupaj malo lažje. Na skalah superge zamenjava za pancarje, nalepiva kože na smuči in že pičiva naprej. Ko prideva pod Široko peč si zaradi razmer in naklona, smuči spet dava na ruzak in nadaljujeva peš. Malo nad tremi macesni si nadaneva dereze in palice zamenjava za cepine. Razmere v grapi so bile odlične za plezanje, trd sneg in tudi led, kar bi lahko predstavljalo problem – dvometrske freeride dile niso ravno idealne za take pogoje. Ampak to je »problem« za kasneje, zdaj moreva priti najprej na vrh. 

 

Aco je držal dober tempo, kljub temu je ura na vrhu kazala da sva za celo turo rabila skoraj 7 ur (vsi postanki in zgubljanja vključena seveda). Opremo sva pustila tik pod izstopom iz grape in seboj vzela le najnujnejše. Začela sva prečiti pobočja proti vzhodu in kmalu ugotovila da to ne pelje nikamor – razmere so bile vedno slabše, sneg je bil zelo odjužen, veliko grebena je bilo kopnega in veter je bil v sunkih že na meji okusnega. Nekaj časa še škripava v derezah po kopnih skalah, nato se spogledava in hitro odločiva da v takem nima smisla hoditi na vrh, itak sva gor že bila. V zavetrju sva še malo posedela na soncu, potem pa splezala nazaj do mesta kjer sva pustila opremo. 

 

Toplo spomladansko sonce je sneg v grapi ravno prav odjužilo, čas je bil za akcijo. Zgornji del grape je kar ozek in strm (tam okoli 45°) a sva to z lahkoto odpeljala in ob tem neznansko uživala. En je smučal, medtem je drugi čakal za vsak slučaj nekje na »varnem«. Najlepšega je bilo kar hitro konec, po levi sva obšla veliko napoko pred vstopom v grapo in spet prečila na desno proti trem macesnom. Tu naju je čakal še ozek žleb, kjer je bilo snega ravno toliko da sva še uspela povezati linijo. Pobočje pod Široko pečjo pa itak sploh ni bilo več snežišče ampak melišče – ob vsakem zavoju so smuči kar jokale in midva z njimi. Vseeno sva uspela prismučati do mesta kjer so naju na skalah čakale superge. 

 

Tu sva spet spokala vso opremo na ruzake in spust proti slapovom nadaljevala v supergah. Pot po gozdu je bila zaradi drsečega listja bolj zahtevna kot sam spust po grapi. Pri odcepu za zgornji slap sva odložila ruzaka in se kot turista odpravila pogledati še to, če sva že tukaj. Na poti proti dolini sva bila deležna kar nekaj čudnih pogledov – 2 tipa v kratkih hlačah s smučmi na ruzaku, snega pa nikjer!? No kakorkoli, zadnji del poti po gozdu je bilo pravo mučenje saj sta naju težka ruzaka kar pošteno gulila po ramenih. Ob 3h sva bila spet pri avtu, kjer sva se na hitro spakirala in pičila nazaj v Kranjsko. Jaz sem pa takoj za tem pičil proti Ljubljani, kjer sem pobral Leo, skupaj sva se potem še isti večer vrnila v Kranjsko Goro. 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags