Ljubljana, Slovenia

RSS Feed

©2018 by JB VERTICAL

Križ

April 14, 2018

Sam pri sebi sem si rekel: “Dej, sam pejdi nekam, nikoli ne veš kdaj bo zadnja fura sezone!” Po tihem sem si želel smučati iz Dolkove špice a sem kasneje, na poti ugotovil da to ne bo izvedljivo. Spomladanske temperature in veliko število plazov mokrega snega so me prisilili k iskanju druge rešitve.

 

V resnici sploh nisem vedel kako daleč se bom lahko z avtom zapeljav v Vrata, ker te ceste seveda ne plužijo. Iz tega razloga nisem bil prav zelo zgoden, tja sem prišel šele okoli 6 ure, parkiral pa sem ob cesti – slabih 15min hoje do Aljaževega doma. Pot proti Bivaku IV je sicer sitna (sploh če jo prehodiš 10x na leto) a si po njej v dobri uri že na 2000m. Ko pa pridem iz gozda vidim da tokrat ne bo šlo hitro, pot je bila prekrita z vsaj 5m plazovine. 2 uri in pol sem hodil v pancarjih s smučmi na ruzaku preden sem prišel pod Stenar, kjer sem končno lahko nadaljeval na smučeh. Že od začetka sem hodil v kratkih rokavih, sneg pa je bil zaradi vročine moker oziroma lepo gnil. Moj prvotni plan je bil tukaj že zgodovina, zato se mi ni mudilo prav nikamor – sploh ne vem če sem kdaj naredil daljšo pavzo že na vzponu, no tokrat sem si jo privoščil pod vzhodno steno Križa.

 

Nadaljeval sem proti grebenu, kjer sem se priključil normalni poletni poti vrhu. Tukaj so bile razmere povsem drugačne kot spodaj, sneg je bil zbit in spihan. Na smučeh sem hodil vse do skalnega skoka, tam sem jih pustil ob steni in nadaljeval peš po grebenu. Ne pomnim kdaj sem na vrhu gore stal v taki tišini – razen občasnega proženja plazov ni bilo slišati ničesar. Kmalu nisem bil več sam, na vrhu sta se mi pridružila Miha in Katarina, ki sem ju srečal že zjutraj v Vratih. Skupaj smo sedeli na vrhu in uživali v pogledih na zasnežene vrhove okoli nas.

 

Okoli poldneva smo se odpravili po grebenu nazaj do mesta kjer smo pustili smuči. Malo sem se spustil iz vršnjega grebena, nato pa takoj zavil desno – tam se mi je že na poti gor zdelo najboljše in še dovolj strmo. No, za teh par zavojev se je splačalo hoditi do vrha, sicer ni bil to nek presežek, a za april čisto užitno. Vse kar je prišlo v nadaljevanju je bilo eno veliko mučenje, pravi rodeo po neskončnih plazovinah, ki so že od daleč zgledale kot gore kokic – precej slabo! Češnjica na torti je bila pa tista plazovina v spodnjem delu poti, ki se je vlekla vse do doline. Kljub vsemu si smuči niti za trenutek nisem snel, prismučal sem z vrha praktično do avta, vmes je zmanjkalo nekaj metrov. 

 

Ker smo tako rekoč dan preživeli skupaj, smo se z Miho in Katarino zmenili za pivo pr firerju. Tam smo malo poklepetali, nato pa šli vsak svojo pot. Vedno mi je v veselje spoznati nove, zanimive ljudi, s katerimi si delimo isto strast. Aja, pa hvala za fotko Miha! ;) 

Please reload

Our Recent Posts

Vrtača - JV greben

November 11, 2019

Ceria-Merlone

November 1, 2019

Monte Cridola

October 5, 2019

1/1
Please reload

Tags